Mednarodni sporazumi

Ustava RS določa, da se ratificirani in objavljeni mednarodni sporazumi uporabljajo neposredno. Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi sporazumi, ki obvezujejo Slovenijo. V vsakem zakonu o ratifikaciji je določen tudi državni organ, ki skrbi za izvajanje ratificiranega mednarodnega sporazuma.

Republika Slovenija je ratificirala enajst mednarodnih sporazumov na področju ohranjanja narave in je s tem postala njihova pogodbenica. Na tem mestu so navedeni mednarodni sporazumi, ki so povezani z izvajanjem Direktive o pticah in Direktive o habitatih (Nature 2000) in obvezujejo Slovenijo.

Celoten seznam je objavljen na spletni strani Ministrstva za naravne vire in prostor.

Konvencija o močvirjih, ki imajo mednarodni pomen, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic – Ramsarska konvencija

Ramsarska konvencija je bila sprejeta februarja 1971 v mestu Ramsar v Iranu kot prva svetovna medvladna pogodba o ohranjanju in smotrni rabi naravnih dobrin. Začela je veljati leta 1975.
Pogodbenice Ramsarske konvencije so jo sprejele v prepričanju, da so mokrišča vir velike gospodarske, kulturne, znanstvene in rekreacijske vrednosti, katerih izgube ne bi bilo mogoče nadomestiti, in v želji, da bi zavrli poseganje v mokrišča in njihovo izginjanje.

Po konvenciji vsaka pogodbenica določi primerna mokrišča na svojem ozemlju za uvrstitev na Seznam mokrišč mednarodnega pomena. Glavni cilj konvencije je zagotoviti ohranjanje teh mokrišč s smotrno rabo, mednarodnim sodelovanjem in varstvenim režimom.

Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES)

Konvencija CITES je bila sprejeta v Washingtonu marca 1973 in je začela veljati leta 1975.

Konvencija določa različne stopnje regulacije za rastlinske in živalske vrste glede na njihovo ogroženost zaradi mednarodne trgovine. Seznami vrst so navedeni v dodatkih I, II in III. Konvencija mednarodno trgovino z najbolj ogroženimi vrstami iz dodatka I prepoveduje. 
Za trgovino z vrstami iz dodatkov II in III se izdajajo dovoljenja in potrdila, vendar morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Odvisno od razvrstitve vrste pogoji vključujejo: ali bi bila trgovina škodljiva za preživetje vrste, ali je bil primerek pridobljen zakonito ter v primeru živih živali, pogoje za prevoz in namestitev.

Pogodbenice morajo sprejeti ustrezne ukrepe za kaznovanje nezakonite trgovine s CITES osebki ali njihovo posedovanje, ter osebke, zasežene pri nezakoniti trgovini, odvzamejo ali vrnejo v državo izvoza.

Konvencija o varstvu prostoživečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov – Bernska konvencija

Bernska konvencija Sveta Evrope je bila sprejeta septembra 1979 v Bernu in je začela veljati junija 1982. Obravnava varstvo posameznih rastlinskih in živalskih vrst ter njihovih habitatov (življenjskih prostorov).

Cilji konvencije so ohranitev prosto živečega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov, še posebej tistih vrst in življenjskih prostorov, katerih ohranitev zahteva sodelovanje med državami ter spodbuja tako sodelovanje. Poseben poudarek je namenjen zelo ogroženim in ranljivim vrstam, vključno z zelo ogroženimi in ranljivimi selitvenimi vrstami.

Konvencija o biološki raznovrstnosti

Konvencija Združenih narodov o biološki raznovrstnosti je bila sprejeta 1992 v Riu de Janeiru med Konferenco Združenih narodov o varstvu okolja in razvoju in je začela veljati decembra 1993.

Cilji konvencije so ohranitev biološke raznovrstnosti, trajnostna raba njenih sestavin ter pravična in nepristranska delitev koristi, nastalih pri izkoriščanju genskih virov, vključno z ustreznim dostopom do genskih virov in primernim prenosom ustreznih tehnologij, ob upoštevanju vseh pravic za te vire in tehnologije, in z ustreznim financiranjem.  Vsaka pogodbenica razvija državne strategije, načrte in programe za ohranitev in trajnostno rabo biotske raznovrstnosti in jih uveljavlja, kjer je to mogoče in primerno v ustreznih sektorskih ali medsektorskih načrtih, programih in politikah.

Konvencija o varstvu Alp – Alpska konvencija

Alpska konvencija je prva mednarodna pogodba, katere cilja sta trajnostni razvoj in zaščita celotnega gorovja. Sprejele so jo alpske države (Avstrija, Francija, Italija, Lihtenštajn, Monako, Nemčija, Slovenija in Švica) skupaj z Evropsko unijo novembra 1991 in je začela veljati 1995. 

Sestavljajo jo okvirna konvencija, protokoli, ki pokrivajo različna področja, in ministrske deklaracije, ki obravnavajo posebne tematike.

Namen Alpske konvencije je dolgoročno ohranjanje naravnega ekosistema Alp in trajnostni razvoj območja ob upoštevanju gospodarskih interesov prebivalcev. Konvencija temelji na načelih preprečevanje, onesnaževalec plača in čezmejno sodelovanje.

Konvencija o ohranjanju selitvenih vrst prosto živečih živali – Bonska konvencija

Bonska konvencija Združenih narodov je bila sprejeta v Bonnu junija 1979 in je začela veljati novembra 1983.

Cilj konvencije je ohranjanje selitvenih vrst prosto živečih živali. Konvencija določa pojme kot so selitvena vrsta in za te vrste ohranitveno stanje, ogroženost, območje razširjenosti, življenjski prostor. Pogodbenice konvencije morajo spodbujati raziskave in sodelovati pri podpori raziskavam v zvezi s selitvenimi vrstami, zagotoviti takojšnje varstvo selitvenih vrst, vključenih v dodatek I, in si prizadevati sklepati sporazume, ki zajemajo ohranjanje in upravljanje selitvenih vrst, vključenih v dodatek II.

Na podlagi smernic konvencije je sprejetih več mednarodnih sporazumov.

Evropska konvencija o krajini

Evropska konvencija o krajini je bila sprejeta oktobra 2000 v Firencah in je začela veljati marca 2004.

Namen konvencije je oblikovati temeljni okvir za zaščito krajinskih vrednot, obravnavati vse krajine: vsakdanje, izjemne in degradirane, ohraniti krajinsko dediščino v celotni Evropi ter ljudem zagotoviti kakovost bivanja v mestnih okoljih in na podeželju z varstvom, razvojem in z upravljanjem krajin. Konvencija določa pojme kot so krajina, krajinska politika, varstvo, upravljanje in načrtovanje krajine.