Pravo Evropske unije

Pravo Evropske unije v sklopu prava varstva okolja obravnava tudi naravo in zajema predpise, ki urejajo varstvo rastlinskih in živalskih vrst z vseh vidikov ogrožanja. Urejeno je varstvo vseh vrst, tako da se varujejo posamezni osebki pred namernim vznemirjanjem, ubijanjem in vsemi drugimi motečimi posegi in dejavnostmi, urejena je trgovina z osebki vrst, ki so zaradi različne stopnje ogroženosti razporejene na posebne sezname, varujejo pa se tudi habitati teh vrst.

Direktiva o ohranjanju prostoživečih ptic - Direktiva o pticah

Direktivo o pticah je sprejel Svet Evropske skupnosti aprila 1979 in je začela veljati leta 1981. Direktiva je bila večkrat bistveno spremenjena in zaradi jasnosti in racionalnosti kodificirana januarja 2010 – kodificirana različica je začela veljati februarja 2010.

Direktiva določa, da morajo države članice ohraniti populacije prosto živečih ptic na ravni, ki ustreza ekološkim, znanstvenim in kulturnim zahtevam, upoštevajoč ekonomske in rekreacijske potrebe. Varstvo ima prednost pred ekonomskim izkoriščanjem oziroma rekreacijo.

Države morajo zavarovati, vzdrževati ali ponovno vzpostaviti zadostno pestrost in velikost življenjskih prostorov za vse prosto živeče ptice, posebno za selitvene vrste. Za vrste na Prilogi I morajo države opredeliti najpomembnejša tovrstna območja kot Posebna območja varstva (POV) in obvestiti Evropsko komisijo o varstvenih ukrepih.

V Prilogi II so navedene lovne vrste. Izkoriščanje, prodaja in transport vseh vrst ptic, razen vrst iz Priloge III, je prepovedano. V Prilogi IV so našteti prepovedani načini lova in ubijanja ptic.

Direktiva o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst - Direktiva o habitatih

Direktivo o habitatih je sprejel Svet Evropske skupnosti maja 1992 in je začela veljati julija 1992. Direktiva je bila večkrat dopolnjena.

Direktiva opredeljuje pojme kot so naravni habitat in habitatni tip, vrste in habitatne tipe v interesu Skupnosti, prednostne habitatne tipe in vrste, ugodno stanje ohranjenosti naravnega habitata in vrste ter druge. Cilj direktive je prispevati k zagotavljanju biotske raznovrstnosti z ohranjanjem naravnih habitatov in prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst na evropskem ozemlju držav članic. Ukrepi, sprejeti na podlagi direktive, so namenjeni vzdrževanju ali obnovitvi ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov in prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst v interesu Skupnosti. Ukrepi, sprejeti na podlagi direktive, upoštevajo gospodarske, družbene in kulturne potrebe ter regionalne in lokalne značilnosti.

Direktiva določa postopek vzpostavljanja omrežja Natura 2000. Države morajo opredeliti seznam evropsko pomembnih območij na državni ravni za habitatne tipe na Prilogi I in vrste na Prilogi II po merilih in postopkih na Prilogi III. Sledi vrednotenje na ravni Evropske unije, izbrana območja so potencialna posebna ohranitvena območja (POO), ki jih nato vsaka država članica določi s predpisom, s čimer postanejo del omrežja Natura 2000. Sestavni del omrežja Natura 2000 so tudi območja POV iz Direktive o pticah.

V direktivi so opredeljene tudi ključne obveznosti glede območij omrežja Natura 2000: ustrezni načrti upravljanja (po potrebi) ter zakonski, upravni ali pogodbeni ukrepi, preprečevanje slabšanja razmer, preverjanje vseh načrtov ali projektov, prevlada javnega interesa, izravnalni ukrepi ter ugodnosti pri financiranju.

V Prilogi IV so naštete strogo zavarovane živalske in rastlinske vrste, pomembne za Evropsko skupnost, za katere velja prepoved posedovanja, transporta, prodaje in zamenjave osebkov s seznama. Priloga V opredeljuje vrste, ki se nadzorovano izkoriščajo.

Uredba o varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi

Evropska unija je decembra 1996 sprejela enoten pravni okvir za izvajanje konvencije CITES z Uredbo Sveta (ES) št. 338/97 o varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi. Uredba je začela veljati marca 1997. EU je s tem uveljavila strožji sistem izvajanja konvencije CITES, ki velja za vse države članice.

Cilj uredbe je varovati prosto živeče živalske in rastlinske vrste ter zagotoviti njihovo ohranitev, tako da se zakonsko uredi trgovina z njimi. Uredba opredeljuje skupne postopke za izdajo dokumentov, nadzor trgovine in pripravo znanstvenih ocen. S prilogami A – D so v uredbi preneseni seznami vrst iz dodatkov I, II in III konvencije. Uredba vključuje za EU pomembne vrste, ki jih konvencija ne obravnava.

V Sloveniji je nezakonita trgovina z ogroženimi živalskimi in rastlinskimi vrstami, ki jih varuje konvencija CITES, predmet stalnega nadzora in ukrepanja. Trgovina z ogroženimi živalskimi in rastlinskimi vrstami v Sloveniji je podrobno dokumentirana v letnih poročilih in poročilih o izvajanju konvencije.

Uredba o obnovi narave

Evropska unija je zaradi izgube biotske raznovrstnosti in slabšanja stanja ekosistemov junija 2024 sprejela Uredbo o obnovi narave, ki je začela veljati julija 2024.

Uredba določa pravila, ki prispevajo k dolgoročni in trajni obnovi biotsko raznovrstnih in odpornih ekosistemov na kopenskih in morskih območjih držav članic z obnovo degradiranih ekosistemov; doseganju splošnih ciljev Unije na področju blažitve podnebnih sprememb, prilagajanja podnebnim spremembam in nevtralnosti degradacije tal; izboljšanju prehranske varnosti; izpolnjevanju mednarodnih zavez Unije.

Krovni cilj uredbe je do leta 2030 obnoviti vsaj 20 odstotkov vseh kopenskih in morskih območij Evropske unije (EU), do leta 2050 pa vse ekosisteme, ki potrebujejo obnovo. Pri tem je treba z ukrepi obnove zajeti vsaj 20 odstotkov kopenskih in morskih območij v EU do leta 2030; vzpostaviti ukrepe za obnovo vsaj 30 odstotkov celotnih območij z uredbo določenih habitatnih tipov, ki niso v dobrem stanju do leta 2030, 60 odstotkov do 2040 in 90 odstotkov do 2050; obnoviti naravno rečno povezljivost in naravne funkcije povezanih poplavnih območij; obnoviti populacije opraševalcev; obnoviti kmetijske, gozdne in urbane ekosisteme ter zagotoviti dolgoročno spremljanje in financiranje ukrepov. 

Način za doseganje ciljev bodo države opredelile v rednih nacionalnih načrtih za obnovo narave. Slovenija je v 2025 začela s pripravo prvega nacionalnega načrta za obnovo narave.