Sodelovanje z deležniki pri uvajanju zaščitnih ukrepov za spodbujanje sobivanja z velikimi zvermi

Kratka vsebina/povzetek

Zaradi številnih družbeno-ekonomskih vprašanj je ohranjanje velikih zveri zahteven proces, ki ni samo v domeni naravoslovnih strok. Ohranjanje rjavega medveda in volka je namreč v veliki meri odvisno od sprejemanja s strani človeka. Nizka toleranca do sobivanja, zlasti lokalnega prebivalstva in interesnih skupin, predstavlja eno glavnih groženj ohranjanju teh vrst. 

Predvsem rejci drobnice in drugih pašnih živali so ključna deležniška skupina, katero je nujno vključevati v varstvene akcije za dolgoročno ohranjanje obeh vrst velikih zveri. Na Zavodu za gozdove Slovenije smo v okviru različnih projektov (npr. SloWolf, LIFE DINALP BEAR, Carnivora Dinarica, LIFE WOLFALPS EU) vzpostavili sodelovanje s številnimi rejci, čebelarji in lokalnimi prebivalci ter skupnostmi, kateri sedaj uporabljajo učinkovite zaščitne ukrepe (npr. varovanje črede z visokimi elektromrežami ali pastirskimi psi) za preprečevanje škod po velikih zvereh. Zaradi tega pričakujemo zmanjšanje števila konfliktov med ljudmi in velikimi zvermi ter zvišanje strpnosti do sobivanja s temi vrstami.
Ključnega pomena v tem procesu so bili poleg iznajdbe in preizkušanja različnih tehnoloških rešitev predvsem osebno sodelovanje z deležniki ter transparentno delovanje, ki temelji na medsebojnem zaupanju in volji za iskanje, preizkušanje in uvajanje novih ukrepov. Z naše strani je bila pri tem nujna pripravljenost za stalen stik z uporabniki, redna dosegljivost po telefonu, svetovanje za pravilno uporabo ukrepov in osebni obiski na terenu za pregled pravilne uporabe ukrepov. Verjamemo, da je tako visok odstotek zmanjšanja škod pri tistih rejcih, s katerimi smo vzpostavili tesno sodelovanje, posledica ne samo tehnoloških rešitev, temveč predvsem pravilne in redne uporabe opreme, korektnega odnosa in stalnega pretoka informacij ter svetovanj. Pozitivni učinki korektnega in učinkovitega sodelovanja se kažejo na veliko ravneh, ne samo na željenem rezultatu učinkovitega varovanja premoženja.

Prostorska in časovna opredelitev dobre prakse

Projekti SloWolf, LIFE DINALP BEAR, Carnivora Dinarica, LIFE WOLFALPS EU so se odvili v različnih časovnih obdobjih med leti 2010 in 2021. Zajemajo območje razširjenosti rjavega medveda in volka v Sloveniji.

Vsebina dobre prakse

a) Razlogi, ki so pripeljali do prijave in izvedbe aktivnosti projekta (kratka zgodovina problematike, ki je bila obravnavana v okviru projekta)

Zaradi številnih družbeno-ekonomskih vprašanj je ohranjanje velikih zveri zelo zahtevno (Chapron in sod., 2014). Reševanje tovrstnih vprašanj je zato bistvenega pomena za dolgoročno ohranjanje vrst (Dickman in sod., 2013). Podobno kot v drugih delih Evrope je tudi v Sloveniji ohranjanje rjavega medveda (Ursus arctos L.) in volka (Canis lupus L.) v veliki meri odvisno od sprejemanja s strani človeka. Nizka toleranca do sobivanja, zlasti lokalnega prebivalstva in interesnih skupin (npr. rejci pašnih živali), predstavlja eno glavnih groženj ohranjanju teh vrst. Heberlein (2012) je predlagal tri vidike, povezane z varstvenimi akcijami, ki jih je pri ohranjanju velikih zveri potrebno upoštevati: kognitiven (komunikacija in izobraževanje), tehnološki (zaščitni in drugi upravljavski ukrepi) in strukturni (urejanje na ravni zakonodaje). Nizka toleranca oziroma nesprejemanje rjavega medveda in volka sta velikokrat pogojena s pomanjkanjem razumevanja ekoloških, predvsem pa vedenjskih značilnosti velikih zveri, kar vodi v pretiran strah, izogibanju območjem s prisotnostjo teh vrst in posledično v znižanje kvalitete posameznikovega življenja (predvsem prebivalcev ruralnih območij). K nizki toleranci do teh vrst pa v veliki meri doprinesejo tudi škode, povzročene na človekovem premoženju in s tem povezane ekonomske izgube.

b) Glavni namen projekta in izvedene aktivnosti/ukrepi v okviru projekta (rezultati projekta na terenu)

Iskanju idej in tehnoloških rešitev za zmanjševanje konfliktov med deležniki in velikimi zvermi v procesu ohranjanja volka in medveda v Sloveniji smo posvetili namenske projekte v zadnjem desetletju. Primeri dobrih praks preprečevanja konfliktov z rjavim medvedom in volkom, ki so se iz tega prizadevanja razvili, so vedno podprti s komunikacijskimi aktivnostmi in vključenimi deležniki, ki sodelujejo v tem procesu. 

Sodelovanje z živinorejci in čebelarji ter lokalnimi skupnostmi in posameznimi prebivalci veliko doprinese k zmanjševanju konfliktov med človekom in volkom ter medvedom, saj lahko z uporabo zaščitnih ukrepov zmanjšamo škodo na človekovem premoženju in s tem vzdržujemo sprejemanje teh dveh vrst in strpnost do sobivanja.

Podpora ohranjanju obeh vrst velikih zveri s strani lokalnih prebivalcev je izjemnega pomena. Predvsem rejci drobnice in drugih pašnih živali so ključna deležniška skupina, katero je treba vključevati v varstvene akcije za dolgoročno ohranjanje obeh vrst. Ključno je, da poleg komunikacijskih in izobraževalnih aktivnosti za večjo osveščenost prebivalstva, iščemo tehnološke rešitve, ki omilijo privabljanje in približevanje velikih zveri v bližino človeških bivališč. Eden izmed teh ukrepov je primerno varovanje pašnikov, drugi pa preprečevanje dostopa medvedom do hrane antropogenega izvora.

V okviru različnih projektov (npr. SloWolf, LIFE DINALP BEAR, Carnivora Dinarica, LIFE WOLFALPS EU) smo vzpostavili sodelovanje s številnimi rejci in čebelarji, kateri sedaj uporabljajo učinkovite zaščitne ukrepe (kot so varovanje z visokimi elektromrežami, večžičnimi elektroograjami, elektro-preprogami ali pastirskimi psi) za preprečevanje škod po velikih zvereh. Oblikovali smo tudi različne ukrepe za zaščito odpadkov pred dostopom s strani medveda: različni tipi medovarnih smetnjakov in medovarni kompostniki.

Ključnega pomena za zmanjšanje števila škodnih dogodkov na človekovi lastnini in ostalih konfliktov z zvermi se je poleg uvajanja tehnoloških rešitev izkazala vzpostavitev redne, zanesljive in neposredne komunikacije z rejci, čebelarji, župani in lokalnimi prebivalci. 

V prvi fazi smo na podlagi pregleda podatkov evidenc o velikih zvereh v Sloveniji identificirali posamezne »vroče točke« v Slovenji, torej območja z večjim številom zabeleženih konfliktov med ljudmi in velikimi zvermi. Ko smo zbrali podatke o potencialnih lokacijah, smo za vsak posamezen primer pristop k deležnikom vnaprej skrbno načrtovali in se dobro pripravili na sestanek v lokalnem okolju. Tam smo najprej prisluhnili njihovim težavam in jim argumentirano ponudili sodelovanje z iskanjem ustreznih rešitev za njihovo težavo. Preko redne in zanesljive komunikacije se kontaktirane osebe niso počutile prepuščene same sebi v njihovi težavi, temveč so pridobile občutek, da so težave rešljive in da rešitve obstajajo. 

Skupaj z Biotehniško fakulteto smo kot prvi v Sloveniji uvedli tudi rešitve za zmanjševanje pogostosti zahajanja medvedov v naselja, kamor jih privabljajo antropogeni ostanki hrane in za ta ukrep (medovarni kompostniki in smetnjaki različnih oblik) smo morali vzpostaviti sodelovanje z lokalnimi skupnostmi. Pristopa k vzpostavljanju stika z občinami smo se lotili sistematično in premišljeno. Za začetne stike smo izbrali tiste občine v Sloveniji, ki so imele največ zabeleženih konfliktov z medvedom, npr. največ intervencijskih posredovanj in škod na človekovi lastnini v strnjenem naselju. S prošnjo za sodelovanje smo se obrnili na vodstvo občine; sestali smo se z vsakim županom posebej v njihovem lokalnem okolju, mu predstavili naš projekt in potencialne rešitve ter prosili za sodelovanje z namenom, da vsi skupaj dosežemo kar najboljše rezultate in učinkovite rešitve konfliktov. 

Kontaktiranim deležnikom, ki so privolili v sodelovanje na projektih, smo prisluhnili in jih v procesu izboljšanja varovanja njihovega premoženja in preprečevanja konfliktov z volkom in medvedom spremljali na več načinov: z redno neposredno telefonsko komunikacijo, obiski na terenu, nudenjem svetovanja o uporabi varovalne opreme, rednim obveščanjem o administrativnih postopkih in predvsem s stalno dosegljivostjo po telefonu. Tistim, ki so se kot del rešitve odločili za pastirskega psa, je bilo na voljo tudi svetovanje izkušenega vzreditelja, ki je sproti s svojimi izkušnjami in znanjem usmerjal vzgojo in razvoj delovnega psa. 

Uporabniki/sodelujoči v projektu so se tako počutili slišani in upoštevani, s čimer smo vzpostavili pozitiven medsebojni odnos, ki je temeljil na vzajemnem prizadevanju za dosego skupnih ciljev. Zadovoljni uporabniki so kazali izredno visok odstotek učinkovitosti varovalnih ukrepov. Taki so se bili bolj pripravljeni posvetiti se izboljšanju metodologije in zaradi redne komunikacije smo imeli priložnost sprotnega odpravljanja pomanjkljivosti in prilagajanja ukrepa na lokalne razmere. Posledično so se raje vključevali v nadaljnje projektne akcije in bili tudi sami pripravljeni sodelovati pri testiranjih novih rešitev. Njihova proaktivnost jim je dala občutek nadzora nad situacijo in prejeta zaščitna sredstva ali finančna podpora za izvajanje del na projektu niso bili več primarni fokus sodelovanja, temveč nas je družilo skupno prepričanje v možnost izboljšanja sobivanja med človekom in velikimi zvermi. 

Učinkovitost tehničnih rešitev se je tudi ustno razširila med deležniki, zato npr. skupaj z njimi (komunalami, občinami, lokalnimi prebivalci) poteka določanje lokacij, katere je še treba opremiti z zaščitnimi ukrepi. Pozitivne posledice korektnega sodelovanja so se izkazale tudi v primerih, ko so še druge občine ali komunalne službe s težavami same pristopile do nas in nam ponudile sodelovanje (za primer medovarnih smetnjakov). 

Neprecenljiva dodana vrednost take prakse je dejstvo, da številni posamezniki in skupnosti, s katerimi sodelujemo, delujejo kot promotorji oz. ambasadorji dobrih, učinkovitih praks, ki omogočajo strpno sobivanje, kar na dolgi rok pripomore k bolj uspešnemu upravljanju in ugodnemu varstvenem stanju velikih zveri. Taki ljudje v svojem lokalnem okolju npr. promovirajo uporabo zaščitnih sredstev in so pripravljeni gostiti zainteresirane obiskovalce, da jim razkažejo delovanje teh ukrepov. Rejci, vzreditelji pastirskih psov, čebelarji in lokalni pomočniki (za primer medovarnih kompostnikov in smetnjakov) sodelujejo z nami pri številnih komunikacijskih dejavnostih, kot so predstavitve ukrepov in primerov dobrih praks za lokalno in širše prebivalstvo, medije, domačo in tujo strokovno javnost, ter nudijo informacije drugim zainteresiranim za aktiven pristop k varovanju premoženja pred velikimi zvermi. Tak učinek sodelovanja je prerasel tudi v možnost, da tam, kjer je v določenih obdobjih na voljo manj projektnih finančnih sredstev za zaščitno opremo, izvedemo ukrep demonstracijsko, torej za namene osveščanja lokalnega prebivalstva in turistov.

Za maksimalno učinkovitost postavljenih ukrepov na terenu je ključnega pomena, da je zaščitna oprema pravilno postavljena in vzdrževana. Zato je dodaten ključen dejavnik, ki je po našem mnenju pripomogel k povečanju učinkovitosti varovanja, prav nadzor ustrezne uporabe ukrepa na terenu. S sodelujočimi smo opravljali terenske kontrole pravilne uporabe ukrepa na terenu najmanj enkrat letno, s čimer smo opravili tudi vlogo svetovanja izboljšanja uporabe in obnovili znanje ter priporočila za pravilno uporabo ukrepa. Pri izvajanju kontrol uporabe zaščitnih sredstev na terenu in pri komunikaciji s kmeti so se kot zelo pomembni izkazali pooblaščenci za cenjenje škod Zavoda za gozdove Slovenije. Tako se je uporaba že vzpostavljenih mrež izkazala za zelo konstruktiven in učinkovit komunikacijski in podporni pristop. Tega konstruktivnega koraka tudi ne bi mogli izpeljati s predhodno vzpostavljenim korektnim odnosom do posameznikov ali izvajalcev komunalne službe. 

Naša prizadevanja so bila še nadgrajena, kajti redno sodelovanje nam je omogočilo celo vzpostavitev t. i. »lokalnih pomočnikov« (za primer medovarnih smetnjakov in kompostnikov). To so bili lokalni prebivalci, zainteresirani za tesnejše sodelovanje, ki so pridobili dovolj izkušenj in znanja ter komunikacijskih spretnosti, da so sami začeli izvajati preglede ukrepov na terenu in nas o tem obveščati. To je bilo izredno pozitivno z več vidikov: nekateri lokalni prebivalci npr. preferenčno izbirajo poznane ljudi iz svojega okolja, na čigar mnenje in delovanje se naslanjajo pri oblikovanju svojih stališč in odločitev; lokalni pomočniki precej bolje poznajo lokalne situacije in so stalno prisotni na lokaciji, kar še poveča dosegljivost pomoči in svetovanja za lokalne prebivalce; prostorski domet našega sodelovanja se tako poveča. 
Kot povratno informacijo smo prejeli številne pozitivne izkušnje pri uporabi teh ukrepov, pa tudi izjemen interes za njihovo postavitev. Zato so se naše spremljajoče komunikacijske aktivnosti s prejemniki zaščitne opreme in lokalnimi skupnostmi izkazale kot nujne za pravilno uporabo in s tem za dolgoročno učinkovitost ukrepa. Tako smo vzpostavili spletni portal o načinih varovanja premoženja pred škodami po zavarovanih vrstah »Varna paša« (https://www.varna-pasa.si/), katerega stalno nadgrajujemo in dopolnjujemo z aktualnimi podatki, na voljo pa je tudi v angleški različici za čezmejen prenos praks. Pripravili smo tudi priročnik s predstavljeni ukrepi za zmanjševanje privabljanja medvedov v naselja, skupaj s praktičnimi navodili za izdelavo in uporabo medovarnih kompostnikov. 

Daljnosežna pozitivna posledica je tudi ta, da se lokalne skupnosti na podlagi dobrih izkušenj sedaj že same organizirajo in delujejo v smeri promoviranja in vzpostavljanja učinkovitih praks. Na pobudo lokalnih skupnosti npr. lokalni zavodi in inštitucije namenjajo del sredstev od turistične ponudbe – odgovornega opazovanja medvedov – za namen preprečevanja konfliktov v naseljih.

c) Prispevek, ki ga je imel projekt za gozdarsko prakso za območno enoto in širše za celotno Slovenijo

Nekateri izmed ukrepov (npr. za zaščito pašnikov in čebelnjakov) so iz individualnega sodelovanja s kmeti prerasli v nacionalne sheme financiranja. Preizkušeni ukrepi, kot so ukrep varovanje pašnih živali z visokimi elektromrežami in s pomočjo pastirskih psov, so se npr. vključili v programsko shemo Programa razvoja podeželja (ukrepi KOPOP), pri čemer so kmetje upravičeni do subvencij za dodatno delo, ki ga predstavlja varovanje pašnih živali pred velikimi zvermi. Poleg tega so oškodovani kmetje upravičeni do 80 % sofinanciranja nakupa opreme za varovanje premoženja z visokimi elektromrežami in elektroograjami (v primeru zaščite stacionarnih čebelnjakov) s strani Agencije RS za okolje (ARSO). Sofinancirani deleže znaša 4000 €, kar poleg samih elektromrež omogoča tudi nakup vse potrebne spremljajoče opreme.

Nekateri lokalni turistični zavodi preusmerjajo dele dohodkov od turistične ponudbe odgovornega opazovanja medvedov v nakup medovarnih kompostnikov in smetnjakov, torej je določen odstotek sredstev namenjen v povraten pretok do lokalnih prebivalcev. 

Dobre prakse se iz večjih evropskih, torej mednarodnih projektov prijavljajo tudi v bolj lokalnih projektih, kot npr. v kohezijskih projektih in projektih čezmejnega sodelovanja (Interreg). Poleg uporabe v drugih projektih se uporaba učinkovitih zaščitnih ukrepov širi kot primer dobre prakse tudi preko meja Slovenije (številne aktivnosti ZGS za povezovanje z drugimi organizaciji, ki delujejo na tem področju znotraj EU in širše). Trenutno postavitev ukrepov npr. planirajo tudi partnerji iz Hrvaške.
Za dolgoročno reševanje problematike zahajanja medveda v naselja pa je ključnega pomena vključitev sofinanciranja tovrstnih preventivnih ukrepov v akcijski načrt za upravljanje rjavega medveda v Sloveniji za obdobje 2019–2023.

Vključeni deležniki, partnerji, organizacije, strokovnjaki...

• Deležniki: živinorejci, čebelarji, občine (oz. lokalne skupnosti) in lokalni prebivalci na območju prisotnosti velikih zveri.
• Partnerji: Zavod za gozdove Slovenije, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani.

Dodatne informacije:

• https://www.varna-pasa.si/