Komuniciranje varstva narave

Avtorica: Špela Polak Bizjak, Zavod Štirna

Komuniciranje varstva narave mora vključevati vse temelje komunikologije kot interdisciplinarne znanosti, zato je pomembno, da razumemo in v celoti uporabljamo učinkovito strateško komuniciranje. Temelj so znanstvene osnove, njihov prenos v prakso, stalno izobraževanje in poznavanje dobrih praks komuniciranja.

Učinkovito Strateško komuniciranje 

Komuniciranje katerekoli stroke ima svoje specifike – tako je tudi v varstvu narave. Te specifike pa dobijo še dodatno dimenzijo v odnosih z drugimi strokami: s kmetijstvom, z gozdarstvom, urejanjem voda in prostora. Dodatno zahtevnost v komunikacijo vnaša to, da je varstvo narave povezano tudi z (ne)aktivnostjo lastnikov in uporabnikov zemljišč ter spoštovanjem zakonodaje. Komuniciranje varstva narave je veliki meri spreminjanje vedenj ljudi, tako da bi ti s svojim ravnanjem podprli cilje varstva.

Varstvo narave je družbeni dogovor, kako bomo varovali naravo, ki je utemeljen z obsežno zakonodajo – tako na ravni Evropske unije kot tudi Slovenije. Natura 2000 je v tem še nekoliko specifična, saj gre za največje omrežje varstva narave na svetu. Pri tem pa se v konkretni državi Evropske unije povezuje še z nacionalno zakonodajo z drugimi režimi varstva narave. 

Znanstveniki, strokovnjaki in praktiki komuniciranja varstva narave moramo poleg komunikoloških zakonitosti upoštevati tudi vrsto specifik v komuniciranju varstva narave. V tem prispevku se bomo osredotočili na specifike na naslednjih področjih komuniciranja Nature 2000: 
·    Družboslovno raziskovanje
·    Deležniki
·    Komunikacijski cilji
·    Sporočila
·    Komunikacijska orodja in aktivnosti

Na koncu je dodan tudi sklop sistem (organiziranost), saj je to osnova, ki sploh omogoča komuniciranje. Tudi v komunikacijski strategiji LIFE integriranega projekta za okrepljeno upravljanje Nature 2000 smo temu namenili poseben pomen. Od dobrega delovanja sistema je namreč odvisna tudi učinkovitost izvajanja komuniciranja.

Družboslovno raziskovanje

1.    Kakšrnokoli načrtovanje komuniciranja mora temeljiti na dobrem poznavanju situacije, v katero vstopamo. Na podlagi podatkov strokovnjakov varstva narave načrtujemo, kakšna mnenja in aktivnosti (delovanje) ciljnih skupin in deležnikov bomo raziskovali. To nam namreč pomaga pri vseh naslednjih korakih – razumemo, v kakšni situaciji smo, zato da bi lahko načrtovali naslednje korake do končnega cilja – delovanja ljudi skladno s potrebami varstva narave. Več o raziskovanju je opisano v učinkovitem strateškem komuniciranju.

2.    Dober posnetek stanja nam omogoča spremljanje učinkovitosti načrtovanega in izvajanega komuniciranja. Z dobrim posnetkom stanja lahko spremljamo v različnih frekvencah (tedensko, mesečno, letno, …) učinkovitost našega komuniciranja in ali dejansko vodimo komunikacijo po korakih – od informiranosti, razumevanja do doseganja vedenja.

3.    Poleg raziskovanja mnenj in delovanj naših ciljnih skupin in deležnikov, je pomembno, da dobro poznamo tudi družbene razmere, v katere vstopamo s komuniciranjem varstva narave. Eden največjih izzivov trenutnega varstva narave je razlika med razumevanjem in zahtevami po varstvu narave v mestih in na podeželju. Taktnost pri komuniciranju narave in njenega varstva ima v času epidemije še poseben pomen.

Deležniki

1.    Imamo lahko dobro zakonodajo, strategije, načrte, vendar varstvo narave se zgodi ali pa ne na ravni lastništva in uporabe zemljišč. Varstvo narave ima to izjemno specifiko, da je v veliki meril odvisno od delovanja številnih različnih akterjev – npr. strokovnjakov za varstvo narave, zakonodajalca, strokovnjakov s področij kmetijstva, gozdarstva, svetovalcev, … Njegova dejanska izvedba pa je vezana na razumevanje lastnikov in uporabnikov zemljišč.

2.    Natura 2000 ima v Sloveniji izjemno kompleksen sistem upravljanja. V Sloveniji je Natura 2000 upravljana sektorsko, kar pomeni, da imamo preko 200 akterjev (organizacij), ki so vsaj občasno v vlogi nekoga, ki se srečuje z upravljanjem ali izvajanjem nalog povezanih z Naturo 2000. Zahtevnost se zato začne že na ravni usklajenosti in enotnega pristopa do uporabnikov prostora.

Komunikacijski cilji

1.    Komuniciranje podpira cilje varstva narave, zato je pomembno, da so že cilji varstva narave dobro opredeljeni. Ti morajo biti najprej opredeljeni samo na ravni stanja in potreb narave, brez vključevanja človeka. To je namreč obvezna osnova za to, da lahko načrtujemo komuniciranje. S tem procesom tudi razčistimo, ali imamo dejansko vse potrebne podatke o dinamiki narave. Zahteve varstva narave namreč morajo biti izpolnjene, če deležniki prilagodijo svoje ravnanje. Najslabši možni izid je, da deležniki prilagodijo ravnanje, obljubljene spremembe pa se v naravi ne zgodijo.
 

Ključna sporočila

1.    Pomembna je jasna in usklajena strokovna usmeritev, ki mora biti preko strateške komunikacije ustrezno predstavljena ter jasno opredeljena z akcijo (spremembo vedenja), ki jo pričakujemo od deležnikov.

2.    Poenotenje podatkov, poenotenje stališč. Za doseganje enotne informiranosti, enotnega razumevanja in tudi doseganja sprememb v vedenju je izjemno pomembno, da poenotimo podatke in stališča. Pri tem moramo biti tudi korektni pri komuniciranju negotovosti ali pa pomanjkljivosti v podatkih.

3.    Uporaba strokovnih izrazov izhaja iz specifične stroke in zakonodaje, vendar je za potrebe komuniciranja potrebno uporabiti jezik za doseganje ciljev glede na potrebe deležnikov:
·    Npr. razprava o tem, ali uporabljati biodiverziteta, biotska raznovrstnost ali biotska pestrost, je nepomembna z vidika doseganja ciljev. Deležniki kot pojem najbolje razumejo naravo.

4.    Komuniciranje točk, lokacijsko omejenih vrst, lokacijsko omejenih habitatov odsvetujemo, saj s tem omejujemo razumevanje dinamičnosti narave. 
·    Npr. opredelitev stanje vrste v primerjavi z opredelitvijo status v terminologiji direktiv – bistveno bolj primerno je govoriti o dinamiki ter tako vzpostavljati tudi razumevanje dinamičnosti narave.

5.    S sporočili moramo prispevati k uravnoteženemu razumevanju Nature 2000. Poskrbeti moramo za kakovostno vsebino, da ne bo Natura 2000 ostala popularna besedna zveza brez vsebine.
·    Uravnotežiti biocentrična (narava je vredna sama po sebi) in antropocentrična stališča (narava je vredna, ker imamo od nje koristi).
·    Uravnotežiti podatkovno, strokovno in čustveno komuniciranje Nature 2000.
·    Izpostaviti primere dobrih praks, ki so deležnikom blizu in izhajajo iz njihovih izkušenj. 
·    Komunicirati tudi dosežke upravljanja Nature 2000.
·    Pomembna je tudi perspektiva, kje je Slovenija v Evropski uniji.

6.    Točnost v komuniciranju režimov zaradi Nature 2000. Redko lahko enoznačno opredelimo, da je Natura 2000 razlog za nek režim, saj so poleg tega na določenem območju še drugi režimi varstva narave – na primer naravni rezervat, naravni park, naravna vrednota itd. Kar 56 % Slovenije predstavljajo območja posebnega pomena za varstvo narave, 37 % ozemlja države pa predstavlja Natura 2000. Kadar komuniciramo Naturo 2000 moramo biti zato jasni in točni v odnosu do deležnikov.

7.    Jasen poziv k aktivnosti: deležnikom moram predstaviti jasne možnosti, kaj lahko storijo sami.

8.    Odsvetujem katastrofično komunikacijo (ogroženost, izumrtje, …), saj ta paralizira in odvrača od aktivnosti. Katastrofična komunikacija sproža apatijo, zanikanje in izogibanje. Vrsto raziskav in utemeljitev o tem lahko najdemo v psihologiji.

9.    Kar komuniciramo, se odrazi v mnenju in v vedenju deležnikov. Tudi to, da ne komuniciramo, je komunikacija in se prav tako odraža. Če ocenjujemo za nekoga, da ne dela dobro, da ne ve ali ne zna, se moramo najprej vprašati, kaj mi lahko storimo, da bi lahko delal bolje. 

Sistem (organiziranost)

1.    Upravljanje Nature 2000 mora temeljiti na podatkih. Pri razmisleku o kakršnemkoli ukrepanju se moramo najprej vprašati, kakšni so podatki in si pri tem postaviti čim več podvprašanj o dodatnih podatkovnih utemeljitvah. Tako dobimo dobre vhodne podatke za oblikovanje skupin in posameznikov, ki jih moramo vključiti v komuniciranju.

2.    Upravljanje Nature 2000 temelji na strokovnosti – pri tem zahteva vključevanje in sodelovanje različnih strok. Tako naravoslovnih kot tudi družboslovnih, saj nagovarjamo tudi družbene spremembe.

3.    Predpisi varstva narave so družbeni dogovor o sodelovanju z naravo, ki je zelo jasno opredeljen z obveznostmi v zakonodaji (enako kot pravila v cestnem prometu). Upravljanje Nature 2000 je le eden izmed družbenih dogovorov varstva narave v Evropski uniji. Je le eden izmed mehanizmov varstva narave. Je pa ta mehanizem izjemno pomemben v Sloveniji. V Slovenji 56  % države varujemo z različnimi mehanizmi varstva narave,  dobrih 37 % države pa z Naturo 2000. 

4.    Upravljanje Nature 2000 spremljamo preko vrst in preko območij, vendar pa narava presega točke, vrste in območja. Narava je dinamična, vse v njej je povezano. Zato kakršnokoli izvajanje poleg sodelovanja strok zahteva tudi uskladitev med strokami - preden zahtevamo ukrepe od posameznih lastnikov zemljišč.

5.    Imenovanje odgovornih oseb, jasna organizacijska shema – tako na ravni ministrstev kot strokovnih organizacij - je izjemnega pomena za dobro upravljanje Nature 2000.

6.    Vsi v organizacijah, ki upravljajo Naturo 2000 v Sloveniji ali pa se ukvarjajo z izvajanjem ukrepov Nature 2000, so sodelavci. S sodelavci se usklajujemo in si prizadevamo tudi, da se dobro razumemo, ker skupaj lahko naredimo večje spremembe kot posamezno.

7.    Jasna opredelitev prioritet. Izjemno pomembna je uskladitev o prioritetah v določenih časovnih obdobjih – in to ne samo tam, kjer so težave, tudi tam, kjer imamo ugodno dinamiko.

8.    Varstvo narave je družbeni dogovor, ki je jasno opredeljen v zakonodaji in temelji tudi na izpolnjevanju nalog lastnikov zemljišč. Lastniki zemljišč morajo biti obveščeni o tem, da je njihovo zemljišče v Naturi 2000, kateri ukrepi so predvideni in s kakšnim namenom ter kakšne so potrebne aktivnosti.