Habitatni tipi
Presihajoča jezera
Presihajoča jezera, ki se napolnijo z vodo večinoma jeseni, spomladi pa voda odteče. Dno je v suhi fazi poraslo s travišči ali ostane stalno vlažno in delno zalito z vodo skozi vse leto. Razvita je vodna ali amfibijska vegetacija. Vegetacijo različnih faz kartiramo, če je možno, kot ločene enote (22.1, 22.2, 22.3, 22.4, 37, 38, 53, 54 in 8).
Habitatni tip EU_3180* spada med redkejše habitatne tipe, ker je vezan na območja s kraškimi pojavi. V Evropi je znan le z Irske (»turloughs«) ter iz južne Evrope od Slovenije do Črne Gore v dinarsko kraških predelih. Na Balkanskem polotoku nastopa predvsem v obliki velikih kraških polj z obsežnimi poljedelskimi površinami.
V Sloveniji so vsi objekti razporejeni v dinarskem in preddinarskem območju. Najbolj znamenit objekt tega habitatnega tipa je nedvomno Cerkniško jezero. Manj izrazito presihanje opažamo na Planinskem in Radenskem polju ter na Ponikvah pod Krimom. Posebno skupino presihajočih jezer tvorijo Pivška jezera.
Večina presihajočih jezer je v stabilnem stanju in zaenkrat niso ogrožena. Le na Radenskem polju je prišlo do večjih meliorativnih posegov, ki so povzročili razdejanje oz. (verjetni) propad manjše šotne površine s šotnimi mahovi (Sphagnum sp.) ter belo kljunko (Rhynchospora alba) in srednjo rosiko (Drosera intermedia).
Posege z manjšim vplivom predstavljajo tudi rekonstrukcije komunikacij na območju Cerkniškega jezera in Planinskega polja. Pri presihajočih jezerih s površinskimi vodotoki, zlasti pri Cerkniškem jezeru, ki ima daljšo akvatično fazo, predstavlja potencialno nevarnost onesnaženost vode. Vendar zaenkrat tovrstnih vplivov še ni bilo opaziti.
Posebno obliko vpliva pa predstavlja postopno opuščanje dosedanje rabe teh površin, opuščanje košnje, kar vodi v že opažene precejšne spremembe dosedanje flore in zlasti vegetacije. To je opazno predvsem na Cerkniškem jezeru in na nekaterih Pivških jezerih.