Habitatni tipi
Aktivna visoka barja
Aktivna visoka barja - pokrajinski pogled.
Rastline aktvinih visokih barij.
Stoječa voda na aktivnem visokem barju.
Ohranjena ali malo spremenjena visoka barja. So zelo redka in jih sestavlja večje število združb odvisno od oblike barja. Združbe so med seboj povezane v celoto, zato ne moremo obravnavati vsake zase kot poseben (pod) habitatni tip. S hkratnim označevanjem podenot na terenu dobimo natančnejši opis barjanskega sistema.
Visoka barja so habitatni tip, ki je vezan na hladnejšo in vlažnejšo klimo. V Evropi je razširjen predvsem v Skandinaviji, relativno velike površine pa so tudi v alpskem svetu. Čeprav je bil destruktivni človekov vpliv zelo velik, pa so še vedno ohranjene velike do zelo velike površine, tipološko, floristično in vegetacijsko zelo pestre in bogate.
Od arktičnega in borealnega pasu proti jugu je opazno zmanjševanje površin, narašča pa tudi stopnja uničevanja. Ponovno se pestrost poveča v alpskem svetu, vendar je velikost posameznih barij mnogo manjša. Južno od alpskega prostora npr. južno od Slovenije proti Balkanu zaradi neugodnih klimatskih razmer pravih visokih barij ni več.
Visoka barja v Sloveniji so, z maloštevilnimi izjemami, najbolj južno ležeča barja Evrope. Razlog za to je predvsem klima, ki južneje ne omogoča več nastanka pravih visokih barij s šotnimi mahovi kot najpomembnejšo skupino rastlin. V Sloveniji so visoka barja v montanskem pasu na Jelovici, na Pokljuki in na Pohorju.
Strogo vzeto lahko štejemo v habitatni tip EU_7110 v Sloveniji le naslednja: Za Blatom na Jelovici, Šijec in Veliko Blejsko barje na Pokljuki ter Lovrenška jezera in Ribniško barje na Pohorju. Barja Goreljek in Malo Blejsko barje na Pokljuki, barje pod Pavličevim sedlom in Zadnji travnik v Karavankah ter Jezerc pri Logatcu kažejo dvojen značaj. Po eni strani obsegajo ombrotrofni, visokobarjanski del, po drugi strani pa približno enako velik obrobni del, ki predstavlja prehodno barje.
Za visoka barja v Sloveniji lahko v glavnem ugotovimo, da so zaenkrat še praktično nedotaknjena, da ni znakov človekovega destruktivnega vpliva, da torej niso ogrožena. Manjši vpliv človeka je bil opazen samo na Lovrenških jezerih, kjer je številen turistični obisk povzročil poškodovanje vegetacijske odeje po poti, po kateri so hodili obiskovalci. S postavitvijo lesene brvi je škodljivi vpliv hoje prenehal.
V zadnjih nekaj letih se je povečal tudi obisk na barju Šijec, kar bi bilo potrebno omejiti oz. preprečiti, saj so se začeli kazati prvi znaki poškodb vegetacijske odeje. Spremembe, ki se sicer odvijajo na visokih barjih, so zgolj posledica delovanja naravnih procesov, po eni strani erozije in regresivnega razvoja vegetacije, po drugi strani pa sekundarnega progresivnega razvoja.
Na podlagi dosedanjih trendov tudi za naprej ne predvidevamo, da bi se ogroženost povečala. Vsekakor pa bi globalno segrevanje klime utegnilo imeti na naša visoka barja negativen vpliv, vendar je obseg in hitrost sprememb nemogoče natančneje napovedati.