Habitatni tipi

Bazična nizka barja so razširjena po vseh severnejših predelih Holarktične florne oblasti. V Evropi segajo od borealnega pasu do alpskih predelov, manjkajo pa v jugovzhodni in južni Evropi oz. jih nadomeščajo floristično in vegetacijsko neprimerljiva barja. Poleg temperaturno in vlažnostno ustreznega podnebja je pomembna tudi karbonatna geološka podlaga.

Bazična nizka barja v Sloveniji so na južni meji sklenjenega alpskega dela evropskega areala. Število tovrstnih barij v Sloveniji je v primerjavi z Avstrijo in severno Italijo številčno in površinsko močno zmanjšano, opazno pa je tudi floristično osiromašenje. V smeri proti jugu Balkanskega polotoka se pojavljajo samo še posamična nizka barja, ki jih po florističnem inventarju in vegetaciji praktično ne moremo več primerjati s severnejšimi. Bazična nizka barja so v Sloveniji razporejena predvsem v zahodni polovici, v alpskem, predalpskem in dinarskem fitogeografskem območju, manjše število je tudi v preddinarskem območju.

V subpanonskem in submediteranskem fitogeografskem območju nizkih barij ni. Največji del barij je v nižinskem in spodnjem montanskem pasu, do 1000 m n. m. Višje so nizka barja, razen tistih z vrsto Eriophorum scheuchzeri, pretežno le kot obrobje visokoh barij.

Število površin, ki jih prištevamo med bazična nizka barja, je zelo veliko, vendar še ni popolnega pregleda. Pogosto gre za manjše površine ali fragmente sredi kmetijskih površin, malo pa je barij, ki tvorijo ostro omejeno celoto v fiziognomskem, vegetacijskem in ekološkem pogledu.

Število površin, ki jih prištevamo k habitatnemu tipu EU_7230 je veliko, vendar zaenkrat še nimamo popolnega pregleda. Ocenjujemo, da je tovrstnih barij v Sloveniji okrog 70, pri čemer niso upoštevani razmeroma številni fragmenti. Vendar gre v večini primerov za manjše površine, ki postopno prehajajo v okolno vegetacijo in jih pokriva le ena združba.

Malo je takih barij, ki tvorijo ostro omejeno celoto v fiziognomskem, vegetacijskem in ekološkem pogledu. Bazična nizka barja so stabilna, dokler se ne spremeni vodni režim. To dejstvo in njihova lega v prostoru sta glavna vzroka za veliko potencialno in dejansko ogroženost. Naravne spremembe vodnega režima potekajo predvsem na račun sukcesijskega razvoja vegetacije, zato potekajo počasi.

Mnogo večji vpliv predstavljajo hidromelioracije, vodne akumulacije in urbanizacija. V nasprotju z visokimi barji je namreč velik del nizkih barij sredi kulturne pokrajine ter zato nenehno izpostavljen destruktivnemu vplivu človeka. Ocenjujemo, da se je zato skupna površina bazičnih nizkih barij samo v zadnjih 50 letih zmanjšala skoraj za polovico.