Škocjanski zatok
Ornitološki pomen Škocjanskega zatoka danes gotovo ni takšen, kot je bil v začetku osemdesetih let. Veliko večja površina in globlja voda v laguni sta takrat zagotavljali ugodne razmere za mnoge prezimujoče vodne ptice. Najbolj številna je bila liska Fulica atra, saj se je tukaj zadrževalo celo do 4000 osebkov (ŠKORNIK 1987). S postopnim zasipavanjem zatoka je njihovo število drastično upadlo in tako šteje prezimujoča jata lisk danes vsega 200 do 300 osebkov (DENAC et al. 2002).
Škocjanski zatok je bil znan tudi kot gnezdišče nekaterih za slovenske razmere izjemno redkih vrst kot sta foto: Borut Mozetič Beločeli deževnik Charadrius alexandrinus gnezdi v Sloveniji samo na obalnih mokriščih. 87 na primer kreheljc Anas crecca (ŠKORNIK et al. 1990) in mala tukalica Porzana parva (ŠKORNIK 1991). V velikem številu sta gnezdili tudi ogroženi vrsti čapljica Ixobrychus minutus in beločeli deževnik Charadrius alexandrinus. Prva je imela z 10 - 15 gnezdečimi pari (B. MOZETIČ, ustni vir) na območju Škocjanskega zatoka in bližnje okolice tukaj najmočnejšo lokalno populacijo v Sloveniji, slednji pa poleg Sečoveljskih solin nasploh edino redno zasedeno gnezdišče pri nas (MAKOVEC 1995).
V letu 2002 sta bila tako čapljica kot beločeli deževnik še vedno maloštevilni gnezdilki IBAja, kolikor so to pač dopuščale zanju precej neugodne razmere (DENAC et al. 2002). Na podlagi podatkov iz preteklosti ocenjujemo, da imata ob izboljšanju življenjskega prostora obe vrsti na območju Škocjanskega zatoka še vedno zelo velik potencial. Ker je takšno izboljšanje ob upoštevanju ekoloških zahtev kvalifikacijskih vrst določeno s Programom varstva in razvoja naravnega rezervata Škocjanski zatok (Uradni list RS, št. 31/99), smo prepričani, da je uvrstitev zatoka med IBA-je, srednjeročno gledano, upravičena in pravilna odločitev.
Sečoveljske soline nam ponujajo praktičen primer, ki nakazuje, da se lahko ob pojavu ustreznega razpoložljivega habitata, populacija beločelega deževnika močno poveča že v eni sami sezoni (MAKOVEC et al. 1998). To so vzpodbudni podatki za nadaljnje delo v Škocjanskem zatoku. Leta 2002 je v zaraščenih vodnih jarkih na Ankaranski in Srminski bonifiki, v neposredni bližini rezervata, gnezdilo okoli 10 parov čapljice (B. MOZETIČ, ustni vir). Vendar je ta predel trenutno že v fazi intenzivnih gradbenih del in pozidave, ki bodo uničila življenjski prostor čapljice (Odlok o spremembah in dopolnitvah dolgoročnega in srednjeročnega plana Mestne občine Koper 2001).
Edini preostali refugij zanjo na slovenski obali tako ostaja Škocjanski zatok, ki bo z načrtovanimi obsežnimi trstičji in nadomestnimi gnezditvenimi habitati na Bertoški bonifiki, to funkcijo v bodoče tudi najverjetneje opravljal. V luči vedno hitrejšega razvoja širšega mestnega območja je očitno, da je obstoj te za slovenski prostor izjemno redke in ogrožene gnezdilke na obalnem prostoru tesno povezan in odvisen od bodoče ureditve Naravnega rezervata Škocjanski zatok.
Med ciljnimi vrstami renaturacijskega programa v Škocjanskem zatoku velja omeniti še tri vrste z Dodatka I Ptičje direktive. To so polojnik Himantopus himantopus, navadna Sterna hirundo in mala čigra Sterna albifrons, za katere pričakujemo, da bodo po ureditvi sladkovodnega močvirja na Bertoški bonifiki, polojev in umetnih otočkov brez vegetacije v brakični laguni, gnezdile na območju naravnega rezervata. Temeljiti popisi vseh ptic na območju Škocjanskega zatoka v letu 2002 predstavljajo začetek načrtovanega vsakoletnega spremljanja njihovih populacij na IBA-ju. Tega leta je bilo ugotovljenih 37 vrst gnezdilk v rezervatu in še nadaljnjih 13 v neposredni okolici (DENAC et al. 2002), ki pa so se na območju rezervata prehranjevale ali počivale. Razveseljivo je predvsem precej veliko število gnezdečih parov ogroženih vrst, ki naseljujejo sestoje obrežne vegetacije.
Njihove populacije se bodo ob ustreznih ukrepih v prihodnosti močno povečale. Od negnezdečih vrst velja omeniti raco žličarico Anas clypeata, ki ima tukaj edino redno prezimovališče v Sloveniji. Veliki škurh Numenius arquata prezimuje pri nas še v Sečoveljskih solinah, vendar v manjšem številu. V poletnih mesecih se lahko na skupinskem prenočišču v Škocjanskem zatoku zbere tudi do 150 malih belih čapelj Egretta garzetta (DENAC et al. 2002).
(vir: L. Božič: Mednarodno pomembna območja za ptice v Sloveniji 2)
Škocjanski zatok leži na slovenski obali, na območju, kjer se je nekdaj razprostiralo obsežno polslano močvirje na izlivih rek Rižane in Bada- ševice, na pragu mesta Koper. Osrednji del območja je plitva laguna, katere površina je danes precej zmanjšana zaradi dolgoletnega načrtnega zasipavanja in izsuševanja zatoka.
Obsega območje med koprsko železniško postajo, ankaransko cesto in železniško progo. K IBA-ju prištevamo še del nekdanjih močvirnih, danes pa pretežno agrarnih predelov Bertoške bonifike pod Srminom ter manj slano jezero Jezerce med železniško progo in hitro cesto. Sistematično uničevanje Škocjanskega zatoka v urbanistične in industrijske namene se je pričelo v zgodnjih osemdesetih letih in je trajalo celo desetletje.
Verjetno bi bilo območje v celoti uničeno, če ne bi Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije leta 1993 začelo z različnimi naravovarstvenimi dejavnostmi za njegovo ohranitev in renaturacijo. Najpomembnejši rezultat dolgoletnih prizadevanj je bilo sprejetje Zakona o naravnem rezervatu Škocjanski zatok, ki je začel veljati leta 1998 (Uradni list RS, št. 20/98) in zagotavlja trajno pravno zaščito območja.
Za upravljanje z rezervatom je DOPPS kasneje dobil tudi koncesijo Vlade Republike Slovenije. Trenutno so v polnem teku sanacijska in renaturacijska dela, s katerimi se bo zatoku povrnilo del njegove nekdanje podobe in enkratnega naravnega bogastva.
(vir: L. Božič: Mednarodno pomembna območja za ptice v Sloveniji 2)