Območja

Mura je naša najbolje ohranjena nižinska reka, kar se kaže tudi v pestrosti ptic in njihovih habitatov. Zanje najpomembnej ši življenjski prostori so poplavni gozdovi vzdolž reke, z bogatim vodnim in močvirskim rastlinjem obrasli mrtvi rokavi in erodirani rečni bregovi. V manjšem obsegu naj96 demo tukaj še ene zadnjih nižinskih vlažnih travnikov v severovzhodni Sloveniji. Med mrtvicami so za ptice posebej pomembne tiste, ki jih obraščajo sestoji trstičja.

V njih preživi večji del gnezditvenega obdobja skrbno skrita čapljica Ixobrychus minutus. Njeno navzočnost najlažje potrdimo ponoči, če poznamo zamolklo in razmeroma težko slišno, vendar značilno oglašanje. Populacijskega trenda čapljice na območju reke Mure ne poznamo, bojimo pa se, da zaradi vse bolj intenzivnega uničevanja mrtvih rokavov in obrežne vegetacije vrsta v zadnjih letih močno nazaduje. Podoben habitat in življenjske navade si z njo deli naša najmanjša vrsta iz družine tukalic, mala tukalica Porzana parva.

Spričo skrivnostnega načina življenja in težke odkrivnosti, sodi med slabše poznane vrste ob Muri in nasploh v Sloveniji. Za omenjeni vrsti so posebej pomembni mrtvica Muriša ter mrtev rokav in zalita gramoznica pri Petišovcih. Peščene stene vzdolž reke in večjih rokavov so ključnega pomena za vodomca Alcedo atthis, ki si vanje izkoplje svoj gnezdilni rov. Gnezdeča populacija vodomca na Muri je največja v Sloveniji. Podobnega reda velikosti je tudi populacija sršenarja Pernis apivorus. Srednji detel Dendrocopos medius naseljuje poplavne gozdove na IBA-ju.

Najvišje gostote (3,3 para / 10 ha) dosega v starih vrbovotopolovih sestojih, kakršne najdemo na primer ob levem bregu Mure med Gornjo in Dolnjo Bistrico. Bolj običajne gostote te vrste v hrastovih in hrastovo-gabrovih gozdovih se gibljejo med 1-2 para / 10 ha. Pogost je tudi belovrati muhar Ficedula albicollis, še posebej tam, kjer ima na voljo dovolj mrtvih stoječih dreves oziroma suhih vej na večjih drevesih. Nižinski poplavni gozdovi so najbogatejši tip gozda zmernih geografskih širin nasploh.

Ugotovljena skupna gostota vseh gnezdečih ptic znaša do 100 parov / 10 ha v starejšem hrastovem gozdu oziroma kar 160 parov / 10 ha v tudi vrstno najbogatejšem vrbovo-topolovem gozdu. Vrste z najvišjimi gostotami so črnoglavka Sylvia atricapilla, ščinkavec Fringilla coelebs, velika sinica Parus major, plavček P. caeruleus, škorec Sturnus vulgaris in taščica Erithacus rubecula (BOŽIč 2002). Vzdolž celotnega toka Mure zaseda teritorije nekaj parov črnih štorkelj Ciconia nigra.

Nekateri med njimi imajo svoja gnezda izven IBA-ja, se pa v njem večino časa prehranjujejo. Murska ravan je območje, na katerem dosega največjo populacijsko gostoto v Sloveniji tudi njena sorodnica bela štorklja Ciconia ciconia (DENAC 2001). Najvišje gostote so v širši okolici Velike Polane, kjer najdemo še nekaj ekstenzivnih travnikov. Tukaj prebiva najmočnejša populacija pisane penice Sylvia nisoria v severovzhodni Sloveniji. Najbolj ji ustrezajo precej odprti travniški predeli s posameznimi grmi in nižjimi drevesi.

(vir: L. Božič: Mednarodno pomembna območja za ptice v Sloveniji 2)