Območja

Reka Drava je najpomembnejše območje za vodne ptice v Sloveniji, saj tukaj redno prezimuje več kot 20.000 vodnih ptic, nič manj pa se jih ne zadržuje na spomladanski oziroma jesenski selitvi. Pomen Drave za prezimujoče vodne ptice v zadnjih letih lepo ilustrirajo rezultati vsakoletnega sistematičnega štetja vodnih ptic v mesecu januarju. Omenjeno število, ki je eden od kriterijev za opredelitev IBA-ja in uvrstitev Reke Drave med Ramsarske lokalitete, je bilo preseženo v vseh zimah med leti 1998 in 2002 (ŠTUMBERGER 1998, 1999, 2000, 2001 in 2002).

Pri tem je treba poudariti, da takrat praviloma skupno število prezimujočih osebkov, niti ni največje. Izmed posameznih vrst je gotovo zelo pomembna velika bela čaplja Egretta alba, saj število tukaj redno prezimujočih osebkov (do 172) izpolnjuje pogoj za uvrstitev v kategorijo C2, kar pomeni, da gre za evropsko pomembno zgostitev te vrste. Maksimalna ugotovljena števila v poznem jesenskem času so še precej večja (do 250 osebkov), v zadnjih dveh letih pa smo zabeležili celo opazno povečanje številčnosti velike bele čaplje. Menimo, da je dejansko število osebkov na tem območju večje od preštetega, saj tudi večina velikih belih čapelj, ki se pozimi zadržujejo na Dravskem in Ptujskem polju oziroma širši okolici, prenočuje vzdolž reke Drave.

Mnoge sicer pogoste vrste ptic dosegajo tukaj na prezimovanju za slovenske in tudi evropske razmere visoka števila. Med njimi so najpomembnej še mali ponirek Tachybaptus ruficollis, kormoran Phalacrocorax carbo sinensis, mlakarica Anas platyrhynchos, čopasta črnica Aythya fuligula, zvonec Bucephala clangula in veliki žagar Mergus merganser. Medtem ko število slednjega v zadnjih letih počasi, a vztrajno narašča, je prezimujoča populacija zvonca v drugi polovici devetdesetih let močno upadla. Razloge lahko iščemo v večji zamuljenosti in s tem poslabšanimi prehranjevalnimi razmerami na najpomembnejši lokaliteti, Ptujskem jezeru.

Kljub temu vrsta na reki Dravi še vedno močno presega 1% prezimujo če biogeografske populacije Vzhodnomediteranske regije, kar je pogoj za zadostitev objektivnim kriterijem za opredelitev IBA-jev. Med številnimi vrstami, ki območje reke Drave preletijo v času selitve, velja izpostaviti dve: črno čigro Chlidonias niger in malega galeba Larus minutus. Predvsem prva je lahko izjemno številna. Višek spomladanske selitve doseže v prvi polovici maja, ko lahko na eni sami lokaliteti opazujemo več tisoč osebkov. črno čigro na selitvi ponavadi spremljata tudi obe njeni najbližji sorodnici beloperuta C. leucopterus in belolična čigra C. hybridus, vendar v bistveno manjšem številu. Skupaj s predstavnicami močvirskih čiger se ponavadi zadržuje pomembno število malih galebov, saj jih druži podoben način prehranjevanja.

Razlika je v spomladanskem višku, ki nastopi pri malem galebu kakšna dva tedna prej kot pri črni čigri, ponavadi okoli prvega maja. Obe vrsti se pojavljata tudi jeseni, a so števila takrat v primerjavi s spomladanskimi skoraj zanemarljiva. Med gnezdilci velja omeniti dokaj močno populacijo sršenarja Pernis apivorus. Najbolj mu ustrezajo presvetljeni deli loke z visokimi drevesi (BRAČKO 1997). Vzdrževanje najpomembnej še populacije navadne čigre Sterna hirundo v Sloveniji je danes možno le še z rednim vsakoletnim čiščenjem otoka na Ptujskem jezeru in nameščanjem umetnih gnezdilnih splavov v lagunah za odpadne vode tovarne sladkorja Ormož.

(vir: L. Božič: Mednarodno pomembna območja za ptice v Sloveniji 2)