Območja

Današnja podoba IBA-ja Kras se precej razlikuje od tiste v preteklosti, saj večino površine pokrivajo gozdovi. Med kvalifikacijskimi vrstami območja prevladujejo ptice odprtih predelov, ki naseljujejo suhe kraške travnike, grmišča in skalnate stene. Deloma gozdna vrsta je le podhujka Caprimulgus europaeus, ki gnezdi na golih tleh v gozdovih toploljubnih vrst listavcev. Tej vrsti smo v zadnjih letih namenili kar precej pozornosti.

Ugotovili smo, da je podhujka trenutno na večjem delu Krasa zelo pogosta vrsta. Očitno so zanjo sedanje vegetacijske razmere na Krasu zelo ugodne. Kljub temu, da naseljuje različne tipe habitatov, ji najbolj ustrezajo predeli, kjer se gozd izmenjuje z odprtimi površinami. Njene gostote se gibljejo med 0,5 in 3 pari / km2, najbolj običajno okoli 1 par / km2. Nekoliko se izogiba le bližine naselij. Nasprotno je prav tukaj najpogostejši veliki skovik Otus scops, ki ga zaradi značilnega monotonega oglašanja, ne moremo zgrešiti.

Omenjeni vrsti skupaj s slavcem Luscinia megarhynchos pevsko zaznamujeta tople, jasne in mirne spomladanske noči na Krasu. Veliko bolj ogrožena vrsta je vrtni strnad Emberiza hortulana. Proces zaraščanja je danes na večjem delu Krasa za to vrsto že preveč napredoval. Bojimo se, da trenutno številčno stanje vrtnega strnada ne dosega več ocene izpred treh let. Območje, kjer se pojavlja v najvišjih gostotah je v okolici Ležeškega Gabrka in Vremščice. Nekaj parov smo odkrili tudi na kamnitem pašniku Golec nad krajem Branik na severnem robu IBA-ja.

Še slabše se iz podobnih razlogov piše tudi zelo redki rjavi cipi Anthus campestris, saj naseljuje najbolj gola in kamnita tla. Odprte, kamnite predele potrebuje tudi prehranjevalno specializirana ujeda kačar Circaetus gallicus, ki tukaj lovi plazilce. Na IBA-ju Kras, kljub velikemu številu potencialno primernih skalnatih sten, ne gnezdita redno tako planinski orel Aquila chrysaetos kot tudi sokol selec Falco peregrinus. Od večjih prebivalk skalnatih sten srečamo tukaj le veliko uharico Bubo bubo z najpomembnej šo populacijo pri nas. Vendar je tudi ta vrsta zelo ogrožena, saj so jo v zadnjih letih zmnogih gnezdišč pregnali plezalci (MARčETA 1994 in MIHELIč & MARčETA 2000).

Vrsta z zelo številčno populacijo je hribski krjanec Lullula arborea. Ta za razliko od poljskega škrjanca Alauda arvensis, ki je daleč najpogostejša vrsta odprtih površin na Krasu, zaseda teritorije tam, kjer so med travniki pasovi drevja in predeli z grmovjem. Od njegovega sorodnika ga loči tudi navada, da ponavadi poje z dvignjenega in izpostavljenega mesta in to pogosto celo ponoči. Na Krasu srečamo celo vrsto ogroženih ptic, ki imajo tukaj daleč največje gnezdeče populacije v Sloveniji.

(vir: L. Božič: Mednarodno pomembna območja za ptice v Sloveniji 2)