Območja
Grintovci
Najvišje predele IBA-ja, ki se dvigajo visoko nad gozdno mejo, naseljuje le malo vrst ptic. Med redkimi ptičjimi prebivalci tukaj je tudi belka Lagopus mutus. Njeno gnezdenje smo ugotovili v višinskem pasu med 1950 in 2200 metri, čeprav morda sega še kakšnih sto metrov višje. Prav to je razlog, da jo izven območja Grintovcev in Veže najdemo le še na najvišjih vrhovih Raduhe in Pece, kjer pa najbrž gnezdi le nekaj parov.
Najvišja ugotovljena gostota na Malih podih pod Skuto znaša 4 pare / km2, bolj običajno pa gnezdijo belke v gostoti okoli 1 par / km2. Najraje se zadržujejo tam, kjer med prevladujočim skalovjem še uspevajo posamezne travnate zaplate. Zaradi varovalno obarvanega svatovskega perja, pa lahko ponavadi precej neplašne ptice, v njihovem tipičnem habitatu kaj zlahka spregledamo.
Od zanimivejših vrst seže prav do najvišjih vrhov planinska pevka Prunella collaris, ki je tod najpogostejša vrsta. Najvišje ocenjene gostote na Velikih podih so okoli 10 parov/km2. Tukaj si z njo delijo življenjski prostor le še postovka Falco tinnunculus, šmarnica Phoenicurus ochruros, planinska kavka Pyrrhocorax graculus in krokar Corvus corax. Številne skalnate stene ustrezajo skalnemu plezalčku Tichodroma muraria, ki pa ni prav pogost. Zaradi skritega in težko opaznega načina življenja je ena izmed slabše poznanih vrst.
Podobno velja za skalno lastovko Hirundo rupestris, pred desetletjem v Sloveniji še skoraj neznano vrsto. Na območju Zgornje Savinjske doline je bilo njeno gnezdenje lokalnim poznavalcem poznano že vsaj deset let pred objavo o potrjenem gnezdenju te vrste leta 1988 v dolini Save Bohinjke (J. SVETLIčIč & T. KLADNIK, ustni vir). Prave manjše kolonije skalnih lastovk so pogoste v večini primernih skalnatih sten. V nedostopnih skalnatih stenah nad dolinami gnezdita tudi planinski orel Aquila chrysaetos in sokol selec Falco peregrinus.
Območje, kjer gorski travniki prehajajo v pas ruševja oziroma se pojavljajo prvi zametki nižje ležečega gozda, je primerno za svatovske obrede ruševcev Tetrao tetrix. Močna rastišča te vrste so poznana na Peci, Raduhi in pod Kalškim grebenom nad izvirom Kamniške Bistrice (J. SVETLIČIČ & T. KLADNIK, pisni vir; M. ŽNIDARŠIČ, ustni vir). Pomembna vrsta je divji petelin Tetrao urogallus, saj prav na tem območju dosega najvišje gostote oziroma ima tukaj največje število rastišč v Sloveniji.
Zlasti pomembni so Smrekovško pogorje, Raduha, območje med Peco in Olševo ter Golte. Ugotovljene gostote po podatkih Gozdarskega inštituta Slovenije so tukaj do 12 ptic / 10 km2. Poleg dela Julijskih Alp v Sloveniji samo še tukaj najdemo rastišča s pet ali več svatovsko razpoloženimi petelini na enem rastišču. Delež v preteklosti poznanih in sedaj opuščenih rastišč je na tem območju najmanjši v Sloveniji. Večina rastišč leži med 1400 in 1600 metri nadmorske višine. Podatki kažejo, da je v Sloveniji aktivna manj kot polovica znanih rastišč divjega petelina, vrsta pa še vedno upada (ČAS 2000 in 2001). S tega vidika je stabilna in razmeroma številčna populacija na IBA-ju velikega pomena za ohranitev te vrste pri nas.
Ponekod je pogost še naš zadnji član družine koconogih kur, gozdni jereb Bonasa bonasia, o katerem pa nimamo kvantitativnih podatkov, ki bi omogočali natančno oceno populacije. Raziskave s sosednjih predelov izven IBA-ja kažejo, da je tudi številčnost te vrste močno upadla (J. SVETLIčIč & T. KLADNIK, ustni vir). Zelo redka in slabo poznana vrsta je belohrbti detel Dendrocopos leucotos. Doslej je bil opazovan le nekajkrat v najstarejših gozdnih sestojih, na primer v Lučki Beli, kjer skoraj zagotovo tudi gnezdi (T. KLADNIK, ustni vir).
Tako kot na večini drugih obsežnejših gozdnatih območij v Sloveniji, srečamo tudi tukaj več vrst gozdnih sov. Med njimi je še posebej številen najmanjši predstavnik, mali skovik Glaucidium passerinum, ki je na širšem območju Zgornje Savinjske doline zelo dobro proučena vrsta (VOGRIN & SVETLIčIč 2001). Mali skovik najraje zaseda teritorije v nekoliko odprtih sestojih starih gozdov v pasu pod gozdno mejo.
Kozača Strix uralensis dosega na območju severo vzhodno mejo svoje razširjenosti v Sloveniji, saj je v pogorjih severno od Savinje kljub načrtnemu iskanju nismo zasledili. Njena gostota je tod mnogo nižja kot v večjem delu gozdov južne Slovenije (MIHELIČ et al. 2001),kar pa ne zmanjšuje pomena populacije na robu areala.
(vir: L. Božič: Mednarodno pomembna območja za ptice v Sloveniji 2)
IBA z gornjim imenom je v pokrajinskem pogledu neenoten. Njegove meje ne sledijo povsem v naravi jasno prepoznavnim enotam, kar je posledica uporabljenih kriterijev pri opredeljevanju IBAjev. Meje potekajo v osnovi tako, da so vključeni vsi najbolje ohranjeni predeli habitatov kvalifikacijskih vrst ptic.
Geografsko gledano območje zajema dele mezoregij Kamni- ško-Savinjske Alpe in Vzhodne Karavanke (PERKO & OROŽEN ADAMIČ 1998). Od prve ležijo znotraj IBA-ja naslednje skupine pogorja: Grintovci s Kalškim grebenom (2224 m n. v.), ki so osrednji in najvišji gorski greben med Kočno (2540 m n. v.) na zahodu in Ojstrico (2350 m n. v.) na vzhodu, Smrekovško pogorje med Presečnikovim vrhom (1573 m n. v.) na zahodu in Smrekovcem (1577 m n. v.) na vzhodu ter nekaj planot. V celoti so vključene Veža (Dleskovška planota) nad Podvolovljekom (do 2114 m n. v.), Raduha (do 2062 m n. v.) in vrhnji del planote Golte (do 1587 m n. v.).
Sem spada tudi skrajni severovzhodni del Velike planine. Najbolj severovzhodni rob območja je predel med Ludranskim vrhom in Spodnjim Slemenom (1081 m n. v.) nad Javorjem. V predelu Grintovcev poteka meja območja po gozdni meji, tako da vsebuje tudi visokogorski planotast svet kot so na primer Veliki in Mali podi. V celoti zunaj meja območja so doline Robanov kot, Logarska dolina, Matkov kot, Kamniška Bistrica in Ravenska Kočna, pa tudi večji del Zgornje Savinjske doline.
Izjema je manjši del pobočja nad Matkovim kotom med Lesnikovim in Pavličevim sedlom. Od Vzhodnih Karavank je v IBA-ju le njihov severozahodni del, ki se vleče od Pavličevega sedla (1339 m n.v.) na zahodu, preko Olševe (1929 m n. v.) do Pece (2125 m n. v.) na vzhodu, kjer se konča na njenem pobočju nad krajem Podpeca. Ta del zajema tudi dolini Koprivne in Tople, ne pa tudi Bistre in severno od nje ležečega hribovja. S Kamniško-Savinjskimi Alpami se povezuje preko prelaza Spodnje Sleme (1254 m n. v.) nad Koprivno.
Kamninska zgradba tega območja je zelo raznolika. Prevladujejo karbonatne kamnine triasne starosti, med katerimi ima poleg apnenca pomemben delež tudi dolomit. V Smrekovškem pogorju najdemo zaradi vulkanskega delovanja v oligocenu kisla tla na silikatnih predorninah in tufih. Najstarejše kamnine na tem območju so iz paleozoika, srečamo pa jih v predelih nad Solčavo. Na planotastih delih Kamniško- Savinjskih Alp so pogosti različni kraški pojavi, zlasti brezna. Višji deli območja so praviloma brez površinskih voda, na njihovih vznožjih pa so pogosti izviri. Tukaj se prepletajo značilnosti celinskega in gorskega podnebja. Kateri tip podnebja prevladuje, je odvisno predvsem od nadmorske višine.
Količina padavin pada precej enakomerno od zahoda proti vzhodu ter od juga proti severu. Za bolj gorat osrednji del območja je značilno visoko število snežnih dni, ki se lahko nad 1500 metri nadmorske višine vzpne na skoraj pol leta, v najvišjih predelih Grintovcev pa na tri četrt leta (PERKO & OROŽEN ADAMIČ 1998). IBA je redko poseljen, saj se posamezne kmetije in zaselki pojavljajo le v njegovem severnem delu, v Vzhodnih Karavankah. Meja do katere segajo posamezne kmetije je med 1200 in 1300 metri nadmorske višine.
Tako visoko najdemo kmetije pod Mozganovim vrhom nad Koprivno ter na pobočju nad zgornjim delom Savinjske doline nad Solčavo. Pod vrhom Raduhe se nahaja znotraj območja IBA tudi Bukovnik, najvišja kmetija v Sloveniji (1327 m n. v.). Višje ležijo v IBA-ju le še gozdarske in lovske koče, planinske koče, bivaki ter nekateri drugi turistični objekti.
(vir: L. Božič: Mednarodno pomembna območja za ptice v Sloveniji 2)
Zgibanka Kamniško - Savinske Alpe in Vzhodne Karavanke - gorsko kraljestvo ptic (pdf, 1,2 mb)