Območja

Največji del IBA-ja Kozjansko Jovsi Dobrava predstavlja relativno dobro ohranjena ekstenzivna kulturna krajina, prevladujoča na Kozjanskem. V tem mozaiku različnih življenjskih prostorov, kjer se prepletajo manjše vasi in domačije z visokodebelnimi sadovnjaki, travniki, posameznimi njivami, mejicami in gozdnimi robovi, najdemo številne vrste ptic. Mnoge med njimi imajo v Srednji Evropi status ogrožene vrste (TUCKER & HEATH 1994).

Večini med njimi kaže slabo tudi v mnogih drugih regijah s prevladujočim intenzivnim kmetijstvom po Sloveniji (JANČAR et al., v tisku). Po zaslugi obsežnega in metodološko dovršeno načrtovanega popisa, opravljenega s strani članov DOPPS v letu 1999, imamo na voljo tudi natančne populacijske ocene in podatke o gostotah vseh ptic gnezdilk tega območja (JANČAR & TREBUŠAK 2000). Med njimi ima posebno mesto vijeglavka Jynx torquilla, ki tukaj dosega resnično izredno visoke gostote.

Najvišje lokalne gostote smo ugotovili v dobro osončenih sadovnjakih osrednjega dela Bizeljskega gričevja. Kljub temu menimo, da gledano v celoti populacija na Bizeljskem ni tako velika, saj tukaj prevladujejo dokaj intenzivni vinogradi. Visoka populacijska ocena na tem območju je posledica dejstva, da smo na naključno izbranih popisnih transektih popisovali le v predelih z nadpovprečno dobrim habitatom za vijeglavko. Menimo, da je najpomembnejše območje za vijeglavko tipična Kozjanska pokrajina s številnimi ekstenzivnimi visokodebelnimi sadovnjaki.

Ti ji poleg primernih gnezdišč verjetno nudijo še obilico njene najbolj priljubljene hrane - mravelj. Po trenutno znanih podatkih predstavlja populacija vijeglavke na Kozjanskem kar 25-30% celotne slovenske populacije in je nedvomno ključnega pomena za dolgoročno ohranitev te vrste pri nas. Podobno navezanost na stare sadovnjake kaže tudi pogorelček Phoenicurus  phoenicurus, ki je na Kozjanskem precej pogosta vrsta. Na meji med ravninskim svetom in Bizeljskim gričevjem lahko spomladi poslušamo značilno monotono oglašanje velikega skovika Otus scops.

V najvišjih gostotah gnezdi v okolici vasi na robu Jovsov. čeprav spada rjavi srakoper Lanius collurio zaenkrat še med pogoste vrste ptic v Sloveniji, je močna populacija na IBA-ju pomembna. Ta ptica gnezdi tukaj v relativno visokih gostotah, enakomerno razporejena na veliki  Podobno velja tudi za divjo grlico Streptopelia turtur in prosnika Saxicola torquata. Na južnem delu IBA-ja se nahaja velik in v osrednjem delu dobro ohranjen nižinski gozd Dobrava. V vseh starejših sestojih Dobrave z večjim deležem hrasta najdemo srednjega detla Dendrocopos medius, najbolj značilno ptico tega življenjskega prostora.

Srednji detel gnezdi tukaj v gostoti približno 1 par / 10 ha, razen v manjšem predelu z značajem gozdnega rezervata, kjer gnezdijo 3 pari na površini vsega nekaj hektarov. Zanimivo je, da je bil srednji detel ugotovljen tudi v sestojih hrastovega gozda z visokim deležem smreke. Od redkih vrst velja omeniti črno štorkljo Ciconia nigra, ki tukaj redno gnezdi že vrsto let (VOGRIN & HUDOKLIN 1993).  Zelo ogrožen življenjski prostor v Sloveniji so vlažni travniki, še posebej velja to za Panonski svet. Največji ohranjeni kompleks travnikov tega tipa v Panonskem svetu najdemo v Jovsih, nekaj manjših površin pa je tudi vzdolž Sotle in pri Podsredi.

Na večini od njih smo v preteklih letih popisali nekaj teritorialnih koscev Crex crex, večjo populacijo pa v Jovsih. Njihovo število tod precej niha, v posameznih letih smo našteli med 6 in 17 osebki (TRONTELJ 1995 in 2001). Jovsi nudijo gnezdišča nekaterim vrstam ptic, ki so pri nas na robu izumrtja. Med njimi sicer redno gnezdi le črnočeli srakoper Lanius minor, medtem ko je zlatovranka Coracias garrulus speljala svoj zadnji zarod že leta 1993. Gnezdenje kozice Gallinago gallinago je odvisno predvsem od namočenosti terena, saj je v letih z bolj suho pomladjo na območju ni (TRONTELJ & VOGRIN 1993).

Sicer tukaj srečamo vse tipične vrste vlažnih nižinskih travnikov: bičjo trstnico Acrocephalus schoenobaenus, prepelico Coturnix coturnix, rjavo penico Sylvia communis in druge. Vse dosegajo najvišje gostote v zgornjem delu Jovsov, kjer so najbolj vlažni travniki (TRONTELJ & VOGRIN 1993). Skoraj popolnoma manjka le repaljščica Saxicola rubetra, ki je s tem svoja zadnja gnezdišča v Panonskem svetu pri nas očitno dokončno izgubila. Verjetno najvišjo gostoto v Sloveniji ima tukaj kobiličar Locustella naevia, malo poznana in predvsem ponoči aktivna vrsta ptice.

(vir: L. Božič: Mednarodno pomembna območja za ptice v Sloveniji 2)