Slovar pojmov

Ekološko pomembno območje je območje habitatnega tipa, dela habitatnega tipa ali večje ekosistemske enote, ki pomembno prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti (1. odstavek 32. člen zakona o ohranjanju narave).

Habitat vrste pomeni okolje, ki ga opredeljujejo posebni abiotski in biotski dejavniki in v katerem živi vrsta v katerem koli stadiju svojega razvoja (1. člen (f) direktive o habitatih).

Habitatni tip (habitat type) - (v direktivi o habitatih je v definiciji v 1. členu (b) uporabljen izraz naravni habitat) pomeni povsem naravno ali polnaravno kopensko ali vodno območje s posebnimi geografskimi, abiotskimi in biotskimi značilnostmi.

Naravni habitatni tipi v interesu Skupnosti so tisti, za katere na ozemlju iz člena 2 velja, da: so v nevarnosti, da na svojem naravnem območju razširjenosti izginejo, ali imajo majhno naravno območje razširjenosti zaradi zmanjševanja ali omejenosti območja samega, ali predstavljajo izjemne primere tipičnih značilnosti ene ali več od naslednjih petih biogeografskih regij: alpske, atlantske, celinske, makaronezijske in sredozemske regije člen (c)).

Območje, pomembno za Skupnost - (Site of Community Interest, SCI), je območje, ki v biogeografski regiji ali regijah pomembno prispeva k ohranitvi ali obnovitvi ugodnega stanja ohranjenosti naravnega habitatnega tipa iz priloge I ali vrste iz priloge II in lahko tudi pomembno prispeva k usklajenosti Nature 2000 iz člena 3 in/ali pomembno prispeva k ohranjanju biološke raznovrstnosti v tej biogeografski regiji ali regijah (1. člen (k)).

Posebno območje varstva (POV) - (Special Protection Area - SPA) je območje, ki je opredeljeno in pravno določeno po direktivi o pticah.

Posebno ohranitveno območje (POO) - (Special Area of Conservation - SAC) je območje, pomembno za Skupnost, ki ga države članice določijo z zakonskim, upravnim in/ali pogodbenim aktom in kjer se uporabljajo potrebni ohranitveni ukrepi za vzdrževanje ali obnovitev ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov in/ali populacij vrst, za katere je bilo območje določeno (člen 1 (l) direktive o habitatih).

Posebno varstveno območje (PVO) je ekološko pomembno območje, ki je na ozemlju Skupnosti pomembno za ohranitev ali doseganje ugodnega stanja vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov (33. člen zakona o ohranjanju narave).

Na podlagi 226. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (Maastricht) je za nadzor nad izvajanjem zakonodaje v posameznih državah članicah odgovorna Komisija. Komisija preverja predvsem dvoje:

• ali je država članica pravočasno, popolno (full transposition) in pravilno (correct transpositon) prenesla v svoj pravni red določila direktiv; 
• ali država članica dejansko izvaja določbe celotnega prava EU.

Preden Komisija toži državo, v predsodnem postopku (infringement procedure) opozori državo članico na možno kršitev, jo pozove za dodatne informacije in obrazložitve. Država ima tudi možnost odpraviti vzroke pritožbe. Komisija sproži predsodni postopek:

• po uradni dolžnosti (monitoring, redno ugotavljanje skladnosti notranje zakonodaje posamezne države članice z evropskim pravnim redom);
• na predlog druge države članice;
• na pritožbo (complaint) naznanitelja (pravna ali fizična oseba);
• na pobudo Odbra Evropskega parlamenta za peticije (Petition Committee)
• na lastno pobudo.

Komisija ima zelo široko diskrecijsko pravico tako glede začetka postopka kot samega vodenja postopka. To pomeni, da pritožba posameznika na Komisijo ne pomeni obveznosti Komisije začeti postopek. Komisija tudi ni odgovorna, če postopka na pritožbo posameznika ne začne. V tem primeru se proti Komisiji ne more vložiti tožbe zaradi opustitve ukrepanja. Mora pa Komisija obvestiti pritožnika o svoji odločitvi o začetku/opustitvi formalne faze postopka. V interesu Komisije je, da se nastala situacija čim prej razjasni, zato ponavadi poskuša zadevo rešiti z uvedbo neformalnega predsodnega postopka. Državi članici pošlje pismo, kjer jo pozove, naj Komisiji v pisnem odgovoru razjasni določena vprašanja. Pogosti način komunikacije so tudi skupna srečanja, t.i. »package meetings«, v katerih Komisija in posamezna država članica razpravljata o več kršitvah in možnosti odprave le-teh. Ta faza je za državo članico zelo pomembna, saj se je Komisija v tej fazi pripravljena zelo dolgo pogajati, da bi se odpravila kršitev, ter se z njo lahko država članica izogne tako predsodnemu kot sodnemu postopku. Če v postopku neuradnih pogajanj država članica in Komisija ne najdeta skupne rešitve in Komisija še vedno meni oziroma spozna, da država članica ni izpolnila neke obveznosti iz pogodbe, izda Komisija uradni opomin (Letter of Formal Notice). To hkrati pomeni tudi začetek formalne faze predsodnega postopka. Z uradnim opominom je državi članici dana uradna možnost, da na očitke Komisije, da krši pravni red EU, odgovori. Komisija mora državi članici to možnost dati, sicer je, razen izjemoma, ne more tožiti pred Sodiščem ES. Na uradni opomin Komisije mora država članica odgovoriti navadno v 2 mesecih. Če država članica ne odgovori ali Komisije s svojim odgovorom ne prepriča v neobstoj kršitve, lahko Komisija naslovi na državo članico obrazloženo mnenje (Reasoned Opinion). V obrazloženem mnenju je kršitev prava EU zelo natančno navedena in je to mnenje podlaga za tožbo pred Sodiščem Evropskih skupnosti. Država mora na obrazloženo mnenje odgovoriti v običajnem roku 2 mesecev. Če ji tudi tokrat ne uspe prepričati Komisije, vloži Komisija tožbo pred Sodiščem Evropskih skupnosti. Sodba Sodišča je dokončna. V primeru, da država članica ne upošteva sodbe Sodišča in še naprej krši pravo EU, sproži Komisija postopek za določitev denarne kazni. Zopet sproži najprej predsodni postopek in če država članica kljub temu še vedno ne izpolni sodbe Sodišča, vloži Komisija tožbo za denarno kazen pred Sodiščem. Komisija v svoji tožbi tudi predlaga denarno kazen, vendar pa Sodišče na njen predlog ni vezano. Sodišče lahko v sodbi določi denarno kazen in pavšalni znesek. Denarna kazen se računa v časovnih intervalih od izdaje sodbe do odprave kršitve (dnevna kazen). Pavšalni znesek pa se uporablja za kazen za nazaj, ker država članica ni izpolnila prvotne sodbe. Pri določitvi obeh zneskov se upošteva teža kršitve (faktor 1 do 20), trajanje kršitve (faktor 1 do 3) in odvračalni učinek glede na finančno moč države (faktor 1 do 21). Najnižji pavšalni znesek za Slovenijo je določen na 505.000,00 EUR. Komisija je izdala posebne vloge, ki jih morajo izpolniti pritožniki, ki želijo prijaviti kršitev. Vloga je dostopna na: ttp://ec.europa.eu/civil_society/code/index3_en.htm

Komisija zagotavlja anonimnost tožnika (razen v primerih, ko je to zaradi postopka potrebno), pritožbo pa mora obravnavati v enem letu. (Prirejeno po besedilu Larise Korošec, Služba Vlade RS za evropske zadeve, 2007.) Slovenija je na področju varstva narave prejela naslednje uradne opomine:

• zaključen.
• 2152/2006: nepopolen prenos Direktive o pticah in Direktive o habitatih – ustrezna dopolnitev zakonodaje; postopek je zaključen (2007).
• 0687/2007: po vključitvi Romunije in Bolgarije v EU Slovenija ni prenesla novih vrst in habitatnih tipov v svojo zakonodajo. Spremeba ustreznih predpisov, postopek je zaključen (2008).
• 2190/2007: nezadostna opredelitev SPA območij (Direktiva o pticah), pisni opomin razširjen (2012) – postopek še teče (2012).
• 2060/2012: nezadostna opredelitev območij po Direktivi o habitatih (2012) – postopek še teče.

Leta 2008 je 19 držav, med njimi Slovenija, vključenih v pilotni projekt obravnavanja pritožb. Evropska komisija prek spletnega portala pozove državo, da odgovori na pritožbo v 10. tednih. V tem času pripravi odgovor in, če je potrebno, sproži postopke za odpravo kršitve. Pri tem lahko vključi pritožnika. S tem se ureja neformalni del predsodnega postopka in spodbuja reševanje problematike znotraj države. Pregled postopkov neformalnega zbiranja informacija ('pilotni' postopki):

• 130/08/ENVI: onesnaževanja Križne jame – postopek zaključen.
• 111/10/ENVI: Češeniške gmajne – problem gradnje naselja v območju Natura 2000 – postopek še teče (2012)
• 1308/10/ENVI: Biatlonski center Pokljuka: kršenje direktive o strateški presoji, okoljski presoji in direktive o pticah, postopek je bil razširjen leta 2012 in še teče.
• 2668/11/ENVI: Pravilnost prenosa postopka presoj poselitvenih območij v slovenski zakonodaji – postopek še ni zaključen (2012)
• 2725/11/ENVI: Nezadostna opredelitev območij po Direktivi o habitatih – postopek se je nadaljeval v uradni opomin.
• 12/ENVI: HE Kozjak – postopek presoje vplivov na območje Natura 2000.
• 3931/12/ENVI: Obvoznica Škofljica: postopek presoje vplivov (postopek še teče)
• 4096/12/ENVI: Upravljanje z volkom in Direktiva o habitatih (postopek še teče)
• 4189/12/ENVI: Volovja reber in postopek umeščanja vetrnih elektrarn (postopek še teče).
•  

Več: Skoberne, P, 2008: Pregled mednarodnih organizacij in predpisov s področja varstva narave, priročnik.

Potencialno območje, pomembno za Skupnost (potential Site of Community Importance - pSCI), je območje, ki ustreza merilom za območje, pomembno za Skupnost (SCI). Gre za predlog območij, ki ga Evropska komisija preverja v posebnem postopku.

Prednostna vrsta (priority species) je vrsta v interesu Skupnosti, za ohranitev katerih je Skupnost še posebej odgovorna glede na delež njihovega naravnega območja razširjenosti, ki leži na ozemlju iz člena 2; te prednostne vrste so v prilogi II označene z zvezdico (*) - člen 1 (h) direktive o habitatih.

Prednostni habitatni tip (priority natural habitat type) - je naravni habitatni tip, ki je na ozemlju iz člena 2 in je v nevarnosti, da izgine, za njegovo ohranitev pa je Skupnost še posebej odgovorna glede na delež njegovega naravnega območja razširjenosti na ozemlju iz člena 2; ti prednostni naravni habitatni tipi so v prilogi I označeni z zvezdico (*) - člen 1 (d) direktive o habitatih.

Stanje ohranjenosti naravnega habitata pomeni skupek vplivov, ki delujejo na naravni habitat in njegove značilne vrste in ima lahko posledice za njegovo dolgoročno naravno razširjenost, strukturo in funkcije ter dolgoročno preživetje njegovih značilnih vrst na ozemlju Skupnosti (1. člen (e)).

Stanje ohranjenosti vrste pomeni skupek vplivov, ki delujejo na to vrsto in ima lahko dolgoročne posledice na razširjenost in številčnost njenih populacij na ozemlju Skupnosti (1. člen (i)).

Vrste v interesu Skupnosti pomenijo vrste, ki so na ozemlju Skupnosti:

• prizadete, razen vrst, katerih naravno območje razširjenosti je na tem ozemlju marginalno in ki v zahodni palearktični regiji niso prizadete ali ranljive, ali
• ranljive, kar pomeni, da bodo verjetno v bližnji prihodnosti prešle v skupino prizadetih vrst, če bodo še naprej delovali vzročni dejavniki, ali
• redke, kar pomeni, da so njihove populacije majhne in sedaj niso prizadete ali ranljive, se jim pa to lahko zgodi. Vrste živijo na omejenih geografskih območjih ali so redko raztresene na širšem območju, ali
• endemične in zahtevajo posebno pozornost zaradi posebnosti njihovega habitata in/ali možnega vpliva njihovega izkoriščanja na njihov habitat in/ali možnega vpliva njihovega izkoriščanja na njihovo stanje ohranjenosti (1. člen (g)).