Kaj kažejo nacionalna poročila o stanju narave v Sloveniji za obdobje 2019–2024?
Populacije nekaterih vrst se povečujejo, pri drugih se stanje slabša, številni travniški, mokriščni in sladkovodni habitatni tipi pa ostajajo v neugodnem stanju ohranjenosti. Pomanjkanje podatkov je dodaten izziv, saj otežuje zanesljivo ocenjevanje sprememb in načrtovanje učinkovitih naravovarstvenih ukrepov.
Stanje populacij ptic se med vrstami razlikuje
Slovenija je v okviru poročanja po 12. členu Direktive o pticah pripravila 281 poročil o vrstah ptic, deset vrst oziroma taksonov pa je bilo vključenih prvič.
Pri nekaterih vrstah se populacije povečujejo tako kratkoročno kot dolgoročno. Med njimi so bela štorklja, belorepec, črni škarnik, velika uharica in navadna čigra. Vendar je slika precej bolj raznolika: kratkoročno se številčnost povečuje pri 21 % vrst, upada pa pri 25,2 %. Pri 25,7 % vrst trend ni znan, pri 8,1 % pa je negotov. Dolgoročno populacije naraščajo pri 20 % vrst, upadajo pri 21 %, pri skoraj polovici vrst (49 %) pa dolgoročnega trenda ni mogoče določiti.
Med vrstami z upadajočimi populacijami so tudi značilne travniške in gorske ptice, kot so kosec z ocenjeno populacijo 120–240 pojočih samcev, vrtni strnad z le dvema gnezdečima paroma, divji petelin s 350–400 pojočimi samci, ruševec z 1.200–1.600 pojočimi samci in belka z ocenjeno populacijo 250–400 parov.
Tudi pri populaciji prezimujočih pticah so trendi različni. Kratkoročno se številčnost povečuje pri 32 % populacij, dolgoročno pa upada pri 49 %. Podatki o spremembah območij razširjenosti so še bolj pomanjkljivi: kratkoročnega trenda ni bilo mogoče zanesljivo določiti pri 85,7 % vrst, dolgoročnega pa pri 74,3 %.
Ocene populacij temeljijo na različnih virih, od nacionalnih monitoringov in ciljnih popisov do vzorčenja, ekstrapolacij in strokovnih presoj. Ker vse vrste niso spremljane z enako zanesljivimi metodami, so pri nekaterih ocene in trendi negotovi. Zato so nadaljevanje sistematičnega spremljanja, kakovostni podatki in ohranjanje življenjskih prostorov ključni za učinkovito varstvo ptic.
Ugodno stanje ohranjenosti dosega le del vrst in habitatnih tipov
Poročilo po 17. členu Direktive o habitatih zajema 89 ocen stanja habitatnih tipov evropskega pomena in 341 ocen stanja rastlinskih ter živalskih vrst za 3 biogeografske regije – alpsko, celinsko in morsko mediteransko. Štiri vrste so bile vključene prvič, med njimi tudi zlati šakal.
Ugodno stanje ohranjenosti ima le dobra tretjina habitatnih tipov, in sicer 37,1 % oziroma 33 habitatnih tipov. V neugodno-slabem stanju je 46,1 %, v neugodno-nezadostnem pa 12,4 %. Pri 4,4 % habitatnih tipov podatki niso zadostovali za zanesljivo oceno. Pri vrstah je ugodno stanje ohranjenosti ugotovljeno pri 25,4 % oziroma 86 vrstah, pri skoraj četrtini (24,5 %) pa zaradi pomanjkanja podatkov ocena ni bila mogoča.
Med vrstami so tudi spodbudni primeri. Volk in rjavi medved dosegata ugodno stanje ohranjenosti, ki se še izboljšuje. Pri evrazijskem risu se stanje izboljšuje, vendar ostaja neugodno. Ugodno stanje je bilo ugotovljeno tudi pri bobru in širokouhem netopirju, pri katerem je stabilno, medtem ko se pri ribi solinarki kaže trend izboljševanja.
Največji izzivi ostajajo pri travniških, mokriščnih in sladkovodnih habitatih. Stanje travišč se še naprej slabša, med drugim pri nižinskih ekstenzivnih travnikih, gorskih senožetnih travnikih, polnaravnih suhih traviščih, travnikih z modro stožko in vzhodnosredozemskih suhih traviščih. Med habitatnimi tipi z neugodnim stanjem jih 68,3 % še naprej izkazuje negativni trend, pri 22 % pa se stanje izboljšuje. Na travnike vplivata tako opuščanje gospodarjenja in zaraščanje kot tudi intenziviranje kmetijske rabe.
Izzivi ostajajo tudi pri visokih, prehodnih in nizkih barjih ter rečnih, jezerskih in obrežnih habitatih. V dobrem stanju je 47,3 % površin rečnih, jezerskih in obrežnih habitatov, 49,4 % pa dobrega stanja ne dosega. Pri mokriščih je v dobrem stanju 60,5 % površin, skoraj 40 % pa jih ne dosega ugodnega stanja.
Med habitatnimi skupinami izstopajo gozdni habitati, saj je 83,6 % njihovih površin v dobrem stanju. Visok delež površin v dobrem stanju imajo tudi grmišča in resave, kjer ta delež znaša 82,6 %.
Natura 2000 varuje številne vrste in habitatne tipe, vendar se stanje mnogih še vedno slabša
Omrežje Natura 2000 vključuje celotno znano površino barij in mokrišč, sladkovodnih habitatov ter grmišč in resav. V njem je tudi 94,4 % obalnih habitatov, 74,1 % skalnih habitatov in približno 70 % sredozemskih grmišč.
V območja Nature 2000 so vključeni tudi pomembni deleži populacij vrst evropskega pomena: 84,9 % populacije rastlinskih vrst, 84,2 % sesalcev, 79,3 % dvoživk, 75,9 % členonožcev in 75,2 % mehkužcev. Pri plazilcih je ta delež 42,1 %.
Vključenost v omrežje sama po sebi še ne zagotavlja ugodnega stanja ohranjenosti. Številne vrste, med njimi sulec, človeška ribica, veliki pupek, močvirski cekinček, apolon in veliki leščur, še vedno ostajajo v neugodnem stanju. Stanje se še naprej slabša pri 91,7 % vrst, ki so v slabem stanju ohranjenosti, kar kaže na potrebo po nadaljnjih ciljno usmerjenih ukrepih.
Ugotovitve obeh poročil potrjujejo, da se stanje vrst in habitatnih tipov v Sloveniji spreminja različno. Za učinkovito varstvo narave so ključni dolgoročno spremljanje, kakovostni podatki, ohranjanje in obnavljanje življenjskih prostorov ter izvajanje ukrepov, prilagojenih potrebam posameznih vrst in ekosistemov. Natura 2000 pri tem zagotavlja pomemben okvir za ohranjanje biotske raznovrstnosti.
Nacionalno poročilo po 12. členu Direktive o pticah