Manjša ujeda, prepoznavna po lahkotnem, elegantnem letu
Pepelasti lunj je manjša ujeda, z maso okoli pol kilograma – po velikosti je med kanjo in postovko. Samec ima po telesu in perutih pretežno svetlo sivo perje, medtem ko je osnovna barva samice rjava. Vrsto prepoznamo po ozkih perutih, dolgem repu in po lahkotnem, elegantnem letu pogosto nizko nad tlemi. Pepelasti lunj je po velikosti in obarvanosti perja zelo podoben močvirskemu in stepskemu lunju, ki jih na selitvi lahko vidimo tudi pri nas. Vrste zanesljivo ločijo le dobri poznavalci ujed.
V Evropi sega gnezditveni areal pepelastega lunja od severne Španije, Francije, Anglije in Skandinavije do severnih delov srednje in vzhodne Evrope in se nadaljuje prek večjega dela Rusije do Kitajske. Prek zime se ptice pomaknejo proti jugu, tako na območju Evrope priletijo vse do Sredozemskih držav. Pepelasti lunj za življenjski prostor uporablja predvsem odprto kmetijsko krajino z ekstenzivnimi travniki v ravninskem svetu. Prav tovrstni habitati izginjajo zaradi intenzifikacije kmetijstva, zato v nekaterih evropskih državah opažajo upadanje populacij. Kljub temu je, zaradi velike svetovne populacije, v IUCN rdečem seznamu uvrščen med neogrožene vrste, z opombo, da se njegova populacija zmanjšuje.
V Sloveniji le zimski gost
Spomladi in jeseni se pepelasti lunji prek Slovenije selijo, nekaj jih pri nas prezimuje, gnezdijo ne. Groba ocena je, da jih pri nas prezimuje med 50 in 100, večina na Ljubljanskem barju in na Cerkniškem polju. Razen opazovanj vrste v času selitve in grobih ocen o velikosti prezimujoče populacije, drugih podatkov za Slovenijo ni. Pepelasti lunj je kvalifikacijska vrsta Nature 2000 za Posebna ohranitvena območja (SPA) Ljubljansko barje, Cerkniško jezero, Črete in Drava, a zaradi tako skopih podatkov, ki jih imamo o tej vrsti, je pri nas zelo težko določiti kakršnekoli naravovarstvene ukrepe.
Pepelasti lunj na Ljubljanskem barju
V Atlasu ptic Ljubljanskega barja je bila velikost prezimujoče populacije pepelastega lunja ocenjena na 20 do 30 osebkov. Odkrita so bila tri skupinska prenočišča in ugotovljeno je bilo, da se lunji na barju nahajajo od oktobra do aprila, največ opazovanj pa je bilo od novembra do februarja. Biologija in ekologija te ujede v zimskem obdobju sta zaenkrat še slabo poznani, kar otežuje opredelitev dejavnikov ogrožanja in relevantnih varstvenih ukrepov. V projektu LIFE-IP NATURA.SI v Sloveniji imajo raziskovalci z Nacionalnega inštituta za biologijo nalogo zbrati več podatkov o pepelastem lunju na Ljubljanskem barju, ki bodo strokovna podlaga za opredelitev in prostorsko umestitev učinkovitih naravovarstvenih ukrepov.
Samici pepelastega lunja na Ljubljanskem barju (Foto: Davorin Tome)
Dragoceni vpogled v življenje ptic s pomočjo telemetrije
Tuje raziskave so pokazale, da je rabo prostora ptic, ki dnevno preletijo tudi večje razdalje, najlažje določiti s telemetrijo. Za vrste velikosti pepelastega lunja so najprimernejši GPS-GSM oddajniki s solarnimi celicami, ki nam v določenih časovnih intervalih sporočajo natančno lokacijo z oddajnikom opremljene ptice. V okviru projekta so se raziskovalci odločili uporabiti oddajnike proizvajalca Ornitela, s katerimi bomo opremili pepelaste lunje, ki na Ljubljanskem barju prezimujejo. Pričakujejo, da bodo v času prezimovanja z oddajniki lahko natančno določili območja na Ljubljanskem barju, kjer lunji prenočujejo in površine, na katerih najpogosteje lovijo. Ker načeloma takšni oddajniki delujejo tudi več kot eno leto, upajo, da bomo izvedeli tudi kje lunji, ki prezimujejo pri nas, gnezdijo, po katerih poteh se selijo, in tudi, če se na prezimovališča vračajo isti osebki. Pet osebkov, ki jih bodo z oddajniki opremili v tej fazi je relativno majhen vzorec, zato pričakujejo, da bomo s to aktivnostjo dobili le prvi nekoliko bolj poglobljen uvid v stanje prezimujoče populacije in varstveno problematiko pepelastih lunjev na Ljubljanskem barju, kar pa bo še vedno velik korak naprej.
V pričakovanju Pepelkine zgodbe
Dr. Davorin Tome z Nacionalnega inštituta za biologijo pravi: “Zato, da lahko ptico opremimo z oddajnikom, jo je treba najprej ujeti, še prej pa seveda pridobiti ustrezna dovoljenja Agencije Republike Slovenije za okolje. Letos v februarju smo imeli sodelavci prve poizkusne love, pri čemer smo upoštevali izkušnje in nasvete kolegov iz tujine.”
“Po nekaj neuspešnih poizkusih in nabiranju izkušenj smo 23. februarja 2022 slednjič ujeli samico, ki smo jo poimenovali Pepelka,” pojasnjuje dr. Tome. Prvi podatki kažejo, da se »naša« samica dobro počuti, zadržuje se na predelu Ljubljanskega barja, kjer so jo ujeli. Pričakujejo pa, da bo Slovenijo kmalu zapustila in se odpravila proti severu.
Glede na to, da je torej začetek marca obdobje, ko se pepelasti lunji počasi že vračajo na svoja gnezdišča na severu, so se na Nacionalnem inštitutu za biologijo odločili, da z lovom nadaljujejo novembra, ko se bodo lunji k nam vrnili. Takrat bodo z oddajniki opremili še nekaj ptic. Upajo, da bodo med njimi tako samice kot samci. “O aktivnosti pepelastih lunjev pozimi je le malo znanega, zato smo ponosni, da kot eni prvih odkrivamo skrivnosti te ujede,” zaključuje dr. Tome.
Samica pepelastega lunja opremljena z oddajnikom v okviru projekta LIFE-IP NATURA.SI (Foto: Davorin Tome)