Vzorčenje ciljnih vrst mahov Nature 2000 v projektu LIFE-IP NATURA.SI za razvoj protokolov monitoringa
O teh vrstah mahov Nature 2000, ki so hkrati zavarovane v skladu z Uredbo o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah (Uradni list št. 46/2004), je v zadnjih desetletjih razmeroma malo podatkov o njihovem pojavljanju in razširjenosti v Sloveniji, slabo pa je poznana tudi njihova ekologija. Po dostopnih podatkih je bila vrsta Buxbaumia viridis po letu 2000 zabeležena na 4 lokacijah, Dicranum viride le na 2 lokacijah in Hamatocaulis vernicosus na 9 lokacijah. Za te vrste na nivoju naše države do sedaj tudi še ni bil vzpostavljen sistematični monitoring stanja ohranjenosti vrst in njihovih habitatov, zato je eden od pomembnih ciljev projekta LIFE-IP NATURA.SI tudi razvoj in testiranje protokolov monitoringa prej omenjenih vrst mahov.
Vrsti Buxbaumia viridis in Dicranum viride se pogosto pojavljata tudi na odmrlem lesu različnih drevesnih vrst, zato smo raziskave njihovih potencialnih rastišč izvajali tudi v pragozdnih in gozdnih rezervatih, kjer je delež odmrle lesne mase še posebej visok. Vrsta Buxbaumia viridis se najpogosteje pojavlja na razpadajočih panjih in lesnih ostankih smreke ter drugih iglavcev. Mikrohabitat vrste Dicranum viride so pogosto debla starejših bukovih dreves. Vrsto Hamatocaulis vernicosus največkrat najdemo v območjih plitvih voda, povirjih in nizkih barjih. Vrsta je pogostejša v habitatih, ki so bogata z mineralnimi hranili in z visokim nivojem podtalnice.
Kljub temu, da je vzorčenje ciljnih vrst mahov v letošnjem letu potekalo v precej vročem in sušnem obdobju, ki je za mahove precej neugodno, smo odkrili več kot deset novih lokalitet. Na terenu najbolj zanesljivo prepoznavamo vrsto Buxbaumia viridis, ki smo odkrili na sedmih novih lokacijah. Vrsti Dicranum viride in Hamatocaulis vernicosus je precej težje zanesljivo določevati na terenu, zato bo zunanji strokovnjak vzorce nabranih mahov še dodatno preveril v kabinetu oz. laboratoriju.
Vzorčenje mahov, ocenjevanje razširjenosti in stanja njihovih populacij ter razvoj in testiranje protokolov njihovega monitoringa bo predvidoma potekalo še naslednjih nekaj let.
Razmeroma suhi sporofiti mahu Buxbaumia viridis rastejo na razpadajočem panju smreke v jelovo-bukovem gozdu na pobočju Krima pri Ljubljani. Zeleni del, ki je viden na fotografiji, pripada drugim vrstam mahov. (Foto: Lado Kutnar)
Blazinice mahu Dicranum viride se pojavljajo na več deblih starejših bukev v vznožju Vogla, v neposredni bližini Bohinjskega jezera. Zaradi podobnosti morfoloških znakov lahko to redko, ogroženo in zavarovano vrsto zamenjamo s podobnima vrstama mahov, in sicer D. montanum in D. tauricum. Zato je treba terensko določitev vrste in morfološke znake dodatno preveriti v kabinetu z uporabo elektronske lupe in ustreznih določevalnih ključev. (Foto: Lado Kutnar)
Primer nizkega barja na Pokljuki, kjer je bilo v preteklosti že ugotovljeno pojavljanje vrste Hamatocaulis vernicosus. Njeno prepoznavanje na terenu je zaradi podobnosti z nekaterimi drugimi vrstami mahov manj zanesljivo, zato je treba opraviti dodatno kabinetno preverjanje vzorcev mahov. (Foto: Lado Kutnar)
Briolog prof. dr. Marko Sabovljević pri iskanju vrste Dicranum viride na deblu bukve. (Foto: Lado Kutnar)
Briolog prof. dr. Marko Sabovljević pri terenski determinaciji mahov s priročno lupo. (Foto: Lado Kutnar)
Avtorja: doc. dr. Lado Kutnar in Ana Simčič, Gozdarski inštitut Slovenije, Ljubljana