Vzhodna submediteranska suha travišča (Scorzoneretalia villosae)
Suha in polsuha travišča Zahodnega Balkana vzdolž vzhodne Jadranske obale od Tržaškega Krasa do Črne gore v pasu listopadnih submediteranskih gozdov bukve, črnega gabra in puhavca ter kraškega gabra. Razvita so na karbonatih in flišu, v Sloveniji le v submediteranskem območju.
V travni ruši prevladujejo vrste Chrysopogon gryllus, Stipa eriocaulis, Danthonia alpina, Carex humilis, Festuca rupicola, sicer pa razen vrst iz razreda Festuco-Brometea (34.32) še naslednje submediteransko-ilirske vrste: Scorzonera austriaca, Thesium divaricatum, Jurinea mollis, Muscari botryoides, Leontodon crispus, Plantago holosteum, Knautia illyrica, Helianthemum ovatum, Serapias vomeracea itd. Taka travišča se vzdržujejo z ekstenzivno košnjo ali pašo, vendar so večidel zaradi opuščanja rabe v zaraščanju. Faze zaraščanja obsegajo razvoj visokega steblikovja.
Submediteransko-ilirski suhi in polsuhi travniki in pašniki so razširjeni od Tržiškega in Goriškega krasa in Goriških Brd preko slovenskega submediteranskega prostora v celoti, vzdolž Dinaridov do Črne Gore. Submediteransko fitogeografsko območje.
Nekoč prevladujoči habitatni tip na Primorskem Krasu, danes razvit v kategoriji med 1 do 5 %. Na nekaterih območjih je habitatni tip stabilen (sklenjena območja, kjer se zaradi vetrovnosti in/ali skalovitosti počasneje zarašča). Počasneje se zarašča tudi na višji nadmorski višini. Vendar lahko rečemo, da habitatni tip ni stabilen.
Z opuščanjem paše, predvsem z izginotjem transhumantne paše v Sloveniji, je ta habitatni tip na velikih površinah podvržen zaraščanju, ki nekaj časa fiziognomsko ni opazno (poveča se predvsem delež nekaterih zeli, ki tudi sicer gradijo habitatni tip), nato pa se hitro spremeni v grmišče in pionirski gozd. Ogroža ga torej opuščanje rabe (paša, košnja). Druge oblike ogrožanja so še: vožnja izven cest, vetrne elektrarne, infrastruktura, za travnike tudi intenzifikacija in komasacije (terase v Istri, majhne parcele v Goriških Brdih in Brkinih).