Goričko
Goričko je eden izmed IBA-jev, ki so pomembni predvsem zaradi dobro ohranjene tradicionalne kulturne krajine. Njegova avifavna se kar precej razlikuje od avifavne ostalih podobnih območij. Suha in dobro osončena pobočja nudijo zlasti na severovzhodnem delu Goričkega bivališča vrstam, ki jih zaradi kontinentalne lege območja, ne bi pričakovali v tako visokih gostotah.
Prva med njimi je hribski škrjanec Lullula arborea, pri nas sicer bolj razširjen v jugozahodnem delu države (GEISTER 1995). Na Goričkem je najpogostejši na suhih travnikih in ekstenzivnih njivah severno od vasi Markovci ob meji z Madžarsko. Hribski škrjanci se običajno prehranjujejo na vmes ležečih makadamskih cestah. Kot kaže je ta navezanost tako velika, da vrsta na predelih z domnevno primernim habitatom in prevladujočimi asfaltiranimi cestami, povsem manjka.
Prijetno presenečenje načrtnih raziskav v zadnjih letih je bilo odkritje močne populacije velikega skovika Otus scops. Njen pomen je še toliko večji, ker leži na samem severnem robu areala vrste v Evropi. Skoviki zasedajo tod predvsem pobočja in kopaste vrhove gričev, le redki osebki so bili registrirani v dolinah.
Višinska distribucija kaže, da večina skovikov naseljuje pas v katerem se nahaja največ visokodebelnih sadovnjakov, domnevno najpomembnejšega gnezdišča te vrste. Veliki skoviki so na IBA-ju osredotočeni v nekaj različno velikih klicočih skupinah na severu in zahodu Goričkega (ŠTUMBERGER 2000).
(vir: L. Božič: Mednarodno pomembna območja za ptice v Sloveniji 2)