Območja

Najbolj izstopajoča pokrajinska značilnost tega IBA-ja so skalnate stene, zato so bile tudi deležne največje pozornosti s strani ornitologov. Dosedanje raziskave so bile usmerjene predvsem v odkrivanje nekaterih vrst, za katere predstavljajo skalnate stene pri nas praktično edini tip gnezdišča. Za tri med njimi, planinskega orla Aquila chrysaetos, sokola selca Falco peregrinus in predvsem veliko uharico Bubo bubo, lahko rečemo, da so tod zelo dobro raziskane. Za slednjo je poleg razpoložljivih primernih gnezdišč pomembno tudi to, da ima v bližnji Vipavski dolini na voljo dovolj velikih odprtih površin, na katerih ponoči lovi svoj plen (MIHELIČ 2002).

Gnezda vseh navedenih vrst so precej enakomerno razporejena vzdolž celotnega skalnatega roba obeh planot. Med pomembne gnezdilke prištevamo tudi kačarja Circaetus gallicus, katerega celotno slovensko populacijo ocenjujemo le na 10 - 15 parov. Pogosto ga lahko opazujemo v okolici Vipave, kjer običajno lovi svoj glavni plen - plazilce - na suhih travnikih pod vznožjem Nanosa. Med zelo redke vrste v Sloveniji sodi tudi puščavec Monticola solitarius. Do nedavnega smo menili, da gnezdi pri nas samo na Kraškem robu, nakar so bila odkrita nova gnezdišča na južnem robu Trnovskega gozda med Ajdovščino in Solkanom (POLAK 1998).

Tukaj naseljuje puščavec le najbolj osončene in tople stene na nižjih nadmorskih višinah. V nasprotju s puščavcem je zelo pogosta vrsta tega območja skalni strnad Emberiza cia. Tukaj ugotovljene gostote skalnega strnada so najvišje v Sloveniji in verjetno med najvišjimi znanimi v Evropi. Na 2 km dolgem transektu na Sabotinu je bilo tako spomladi leta 2002 na primer popisanih 26 pojočih samcev (J. FIGELJ, pisni vir). Skalnega strnada najdemo povsod na vsaj nekoliko nagnjeni skalnati podlagi, tudi če je ta skoraj povsem preraščena z grmovjem ali drevesi. Pomemben del IBA-ja so tudi travniki, čeprav zavzemajo le majhen del skupne površine.

Na vznožju in nižjih delih planot srečamo bolj suhe travnike, ki so danes povečini precej zaraščeni. Takšni nudijo verjetno optimalno bivališče podhujki Caprimulgus europaeus, medtem ko nekoliko bolj odprte predele naseljujejo hribski škrjanci Lullula arborea. V toploljubnih pasovih gostega grmovja lahko slišimo petje kratkoperutega vrtnika Hippolais polyglotta. Posebno pozornost si zaslužijo travniki, na katerih je bil odkrit kosec Crex crex. Največjo populacijo te globalno ogrožene vrste smo popisali na vlažnih travnikih pri Ajševici, nekaj teritorialnih samcev pa na opuščenih pašnikih na robu planote Trnovskega gozda.

Združba ptic na suhih kraških travnikih nad robom planot se precej razlikuje od tiste na travnikih v dolini in spominja na razmere kakršne najdemo na južnih obronkih Julijskih Alp in Snežniške planote. Karakteristična vrsta teh travišč je kotorna Alectoris graeca, ki ima večji del svoje populacije na dveh predelih z najobsežnejšimi ohranjenimi travniki: čavnu in Nanosu nad Rebrnicami. V tem habitatu jo spremlja pisana, a plaha ptica slegur Monticola saxatilis, ki najraje zaseda teritorije na prehodu skalnatih sten v višje ležeče travnike. Slegur gnezdi tudi na skalnatih pobočjih Sabotina, kjer si deli življenjski prostor s svojim sorodnikom puščavcem.

Skalnati rob planot je zaradi svoje višine in dolžine tudi domnevno pomembna ovira za seleče se ujede, saj ga ptice med selitvijo ne prečkajo. Rob planot deluje kot vodilo, vzdolž katerega letijo ujede. Vprašanje je, če območje izpolnjuje visoke številčne kriterije (kriterij C5), na podlagi katerih bi ga lahko uvrstili med ozka grla za ujede na selitvi. Tega nam kljub načrtnim opazovanjem ni uspelo dokazati, čeprav smo v preteklih letih zabeležil nekaj opazovanj večjih skupin sršenarjev Pernis apivorus in črnih škarnikov Milvus migrans (A. FIGELJ, ustni vir). Reden poletni gost z nam najbližjih gnezdišč na otoku Cresu na Hrvaškem je beloglavi jastreb Gyps fulvus. IBA je del njegovega migracijskega koridorja na poti do Julijskih Alp.

(vir: L. Božič: Mednarodno pomembna območja za ptice v Sloveniji 2)