Vrste
močvirska sklednica
(Emys orbicularis)
Več o vrsti v EU in fotografija: European pond terrapin (Evropska okoljska agencija, v angleškem jeziku)
Močvirska sklednica je edina slovenska avtohtona sladkovodna želva. Vključena je na seznam strogo zavarovanih vrst vretenčarjev Bernske konvencije (II. dodatek) in na seznam pomembnih živalskih in rastlinskih vrst, za ohranjanje katerih je treba določiti posebna območja varovanja Direktive o habitatih (dodatek II). Strokovna izhodišča so bila izoblikovana za potrebe vzpostavljanja in vzdrževanja omrežja Natura 2000 in izvajanje ciljev Direktive o habitatih ter slovenske zakonodaje, predvsem Zakona o ohranjanju narave.
(Vir: dr. S. Tome: Strokovna izhodišča za vzpostavljanje omrežja Natura 2000)
Razširjenost vrste zunaj meja Slovenije:
Močvirska sklednica je bila v preteklosti kot postglacialni relikt razširjena v večjem delu Evrope. Njeni ostanki so bili najdeni v južnem delu Velike Britanije, na Nizozemskem, Danskem, južnem delu Švedske in večini severne Evrope. Kljub temu, da je v severnem delu kontinenta zaradi klimatskih sprememb izumrla, med vsemi evropskimi sladkovodnimi želvami živi najdlje proti severu. Danes njen areal sega od Aralskega jezera, Kazahstana in Kaspijskega morja zahodno do Male Azije, preko Turčije in vzhodne Evrope (Ukrajine, Krimskega polotoka, Romunije, Madžarske, Belorusije, Rusije, Poljske) do Litve in SV nižin Nemčije.
Južno živi na Iberskem polotoku, Balearih, v južni in osrednji Franciji (disjunktna populacija), na Korziki, Sardiniji, v Padski nižini, na Apeninskem polotoku, Siciliji, Balkanskem polotoku in v severni Afriki severno od Sahare. V zadnjem času postaja zaradi uničevanja zanjo primernih habitatov in klimatskih sprememb v severnem delu svojega areala vse redkejša. V Nemčiji, Luksemburgu, Švici, Avstriji, na Češkem in Slovaškem je močvirska sklednica na mnogih območjih že izumrla, kasneje pa so jih naselile želve, ki so ušle iz ujetništva ali so jih tja namerno ponovno naselili (reintrodukcija). Marsikje ni znano, katere populacije so avtohtone in katere so bile naseljene (Gasc et al., 1997).
Razširjenost vrste v Sloveniji:
V Sloveniji je bila močvirska sklednica nekdaj zelo pogosta. Valvasor (1689) jo navaja splošno za Kranjsko, posebno pogosta pa je bila na Ljubljanskem barju in v Beli Krajini. Vendar že na začetku 20. stoletja Sajovic (1913) ugotavlja, da je skoraj izumrla. V 60. letih prejšnjega stoletja so na Ljubljanskem barju večkrat stresli po nekaj tovornjakov živih želv, med katerimi so bile tudi močvirske sklednice, ki so jih pripeljali z juga tedanje Jugoslavije in so bile namenjene za prodajo na zahodnoevropski trg. Ker so bile v slabem stanju, jih je veliko tam poginilo, o čemer so pričali celi kupi oklepov. Mnogo pa se jih je razlezlo po okolici (Tome, 1996).
Tako se je verjetno takrat že zelo majhna avtohtona populacija pomešala z alohtonimi predstavnicami svoje vrste. Tudi danes velja močvirska sklednica za zelo redko vrsto, vendar predvidevamo, da je vsaj ponekod bistveno pogostejša kot kažejo trenutno zbrani podatki. Na to kažejo tudi rezultati edine sistematične raziskave razširjenosti leta 1995 (akcija Iščemo želvo močvirsko sklednico), ki je dala presenetljive rezultate. Več kot 30 novih opazovanj je potrdilo, da je močvirska sklednica v Beli Krajini še splošno razširjena, čeprav pred tem podatkov o njenem pojavljanju skorajda ni bilo (Hudoklin, 1995). Kljub temu lahko trdimo, da je vrsta tudi danes najpogostejša na Ljubljanskem barju in v Beli Krajini, živi pa v vseh zoogeografskih regijah Slovenije.
(Vir: dr. S. Tome: Strokovna izhodišča za vzpostavljanje omrežja natura 2000)
Močvirsko sklednico v Sloveniji v večji meri ogroža predvsem izginjanje oz. uničevanje ter fragmentacija primernih bivališč (melioracije, regulacije, urbanizacija, ceste), morda tudi pretirana uporaba biocidov in gnojil in naseljevanje tujerodnih kompetitorskih vrst, predvsem želve rdečevratke. Izginjanje primernih bivališč se je z zmanjševanjem obsežnih melioracijskih posegov v vodotoke v zadnjih letih nekoliko upočasnilo. Vendar pa so še znani manjši posegi, kot "preurejanje" kalov v katerih živijo močvirske sklednice, zasipavanje mokrišč zaradi gradnje bivališč in infrastrukture ipd., ki pa so dolgoročno za ohranjanje stabilnih populacij lahko usodni.
Prepoved uvoza rdečevratk bi morala predvidoma zmanjšati tudi ta dejavnik ogrožanja, vendar pa trenutno ostaja neurejeno vprašanje komercialne gojitve te želve v ujetništvu in prodaja na notranjem trgu. Rdečevratke so sicer že razširjene po vsej Sloveniji (slika 1), vendar se običajno v naših vremenskih razmerah v naravi ne razmnožujejo uspešno. Upamo sicer, da se bo njihovo število v prihodnosti bistveno zmanjšalo, kljub temu pa je smiselno razmišljati tudi o aktivnem odstranjevanju alohtonih vrst in intenzivnejšem ozaveščanju javnosti glede te problematike.
Ker močvirska sklednica živi v zelo ranljivih biocenozah, na katere je ozko vezana, velja za ogroženo vrsto (IUCN: E – endangered species).
(Vir: dr. S. Tome: Strokovna izhodišča za vzpostavljanje omrežja natura 2000)